Test: Opel Mokka 1.7 CDTi 4x2 Enjoy

Kot ni več niti pri kruhu. Saj veste, beli, polbeli, črni, polnozrnati pa s takšnimi in drugačnimi semeni ... Prvi naj bi bil najbolj zaželen, drugi najcenejši, preostali pa sicer zdravi, a ne prav poceni. Mokka sicer ni najdražji predstavnik v svojem razredu, a tudi ni najcenejši.

Opel je z Mokko dosegel izjemne rezultate, še preden se je avtomobil sploh začel prodajati oziroma je zapeljal v prodajne salone. Očitno so ljudje lačni takšnih avtomobilov (beri: lahkih terencev oziroma manjših SUV-ov) ali pa so naveličani klasičnih oziroma običajnih. Mokka sicer ni nikakršna novost za svetovni avtomobilski svet, je pa zagotovo novost za Oplovo dosedanjo ponudbo. Od Antare je občutno manjša, a rek, da veliko ni nujno najboljše, se je v njenem primeru izkazal za več kot resničnega.

Prav zanimivo bo videti, kaj (in koliko manj) bo ponudil Chevrolet v obliki Traxa. Saj veste, Chevrolet je vsaj v Evropi bivši Daewoo. Včasih smo Korejce obsojali, zdaj jih vedno bolj cenimo. In le še vprašanje časa je, kdaj bodo pri ljudeh padli tabuji oziroma predsodki pred takšnimi in drugačnimi 'slabšimi' avtomobili. Navsezadnje manj plačaš in morda, ne pa vedno, malo manj dobiš. Težava nastane, če veliko plačaš in manj dobiš! In v tem primeru je jasno, da mora Mokka od Traxa ponuditi precej več. Bomo videli.

Če se vrnem k Mokki ... Oblikovno ji nimamo kaj zameriti, a tudi pretiranega navdušenja ne povzroči. Zdi se, da je tako oblikovno kot celostno umeščena v obdobje, ki ga trenutno živimo; ne želimo pretiranega razkošja, izstopanja, a vseeno cenimo vse, kar je dobro. In ljudje znamko Opel cenijo. To dokazujejo prodajne številke Insignie, Astre in navsezadnje tudi Mokke, ko ta sploh še ni pripeljala v prodajne salone. Vsekakor fenomen, še bolj fenomenalni pa so kupci, ki nekaj kupijo, preden sploh vidijo, kaj šele preizkusijo.

A očitno je znamka dovolj dobro zasidrana v srcih kupcev, da ji brezpogojno zaupajo. In da se razumemo, s tem ni prav nič narobe. Tako kot ni nič narobe z Oplovo Mokko. Navsezadnje verjamem, da bo precej ljudem tudi oblikovno zelo všeč, nekateri pa je na cesti sploh ne bodo opazili.

Enako je z notranjostjo. Klasično Oplova, že znana, morda za koga celo preveč 'poštirkana', preveč nemško neigriva. Že znani merilniki, sredinska konzola s številnimi gumbi in v testnem avtomobila prevladujočo črnino. Prav, nekaterim je všeč, drugi je ne maramo. Sploh ker vemo, da so že davno v avtomobilske notranjosti zajadrale dvo-, tri- in še večbarvne kombinacije. A to je še najmanjša težava, okusi so različni, nekaterim je pač všeč črna barva.

In brez panike – Mokka oziroma njena notranjost je lahko odeta tudi v drugačne barve, takrat pa bodo prišli na račun tudi tisti, ki jim črna ni všeč. Voznikov položaj za volanom je dober, tudi nad ergonomijo se ne gre pritoževati. Volanski obroč lepo sede v roki, stikala na njem so funkcionalna, le privaditi se jih je treba. Ker je Mokka komaj nekaj več kot 4,2 metra dolga, ne gre pričakovati čudežev pri notranji prostornosti. Zadaj se bo sedelo dobro, če bo to želel tudi spredaj sedeči. Tudi prtljažnik ne spada med največje, ampak saj veste, zgolj nekaj manj kot 4,3 metra ...

Testna Mokka je imela pod prednjim pokrovom 1,7-litrski turbodizelski motor, ki ponuja zaokroženo 130 'konj' in 300 Nm. Ne trdim, da konji niso iskrivi, a so najbolj veseli umirjenega tempa. Odkrito pa kritiziramo delovanje motorja, ki je nemirno in (pre)glasno, vsaj ko ga primerjamo z nekaterimi konkurenti. Tudi ko se ogreje na delovno temperaturo, ni veliko bolje. Morda je za vse skupaj kriva tudi ne dovolj dobra zvočna izoliranost potniške kabine, a če omenim še tresenje notranjega vzvratnega ogledala med vožnjo, bo najbrž za vse 'slabo' kriv kar motor s svojimi vibracijami.

Po drugi strani pa se motor izkaže z racionalnostjo. Kot zapisano, sicer ne ponuja zmogljivostnih presežkov, vendar za svoje delovanje ne zahteva veliko. Za premikanje skoraj 1.400 kilogramov teže je namreč med testom v povprečju zahteval šest do sedem litrov dizelskega goriva na sto prevoženih kilometrov. Še bolj se je izkazal pri umirjeni (kombinirani) vožnji (normna poraba), kjer je motor zahteval vsega 4,9 l/100 km, kar pa je zagotovo vredno vse pohvale.

Svoj lonček ob zadnji številki pristavi tudi sistem Start/Stop, ki pa včasih nehote ponagaja, saj deluje zelo hitro, celo prehitro, sploh ko želimo z avtomobilom počasi in (pre)nežno speljati; takrat lahko motor preprosto ugasne. Če pa je plina preveč, se kolesa želijo zavrteti v prazno, saj je imela testna Mokka pogon le na prednji kolesi. Zaradi tega utegne koga tudi razočarati, predvsem pri terenskih zmogljivostih (ne pozabite, vseeno govorimo o majhnem terencu), pa tudi na mokri ali zasneženi cesti. Prednji pogon tu ni dovolj, ob že omenjeni teži in predvsem višjem težišču pa vožnja zahteva precej več pozornosti. Sicer pa bo vse v najlepšem redu že spomladi, ko se bo sneg poslovil in bo posijalo sonce. Takrat bo lahko tudi le dvokolesno gnana Mokka zasijala v vsem svojem sijaju.

Seveda pa obstaja rešitev, ki sliši na ime 2.000 evrov. To je doplačilo, ki ga zahtevajo za štirikolesni pogon, potem pa vse omenjene težave odpadejo. In če se bojite občutno večje porabe goriva: pri Oplu trdijo, da štirikolesni pogon zahteva dodatno zgolj 0,4 litra. Za vse prednosti, ki jih tak pogon prinaša, je to res malenkosten prirastek. Se je pa vsekakor treba vprašati, za kaj bomo avtomobil uporabljali. Če je pomembno zgolj višje sedenje in več varnosti, pa z avtomobilom ni treba na cesto v vseh vremenskih razmerah, si za 2.000 evrov lahko privoščite odlične počitnice. Tudi z le dvokolesno gnano Mokko.

Koliko stane v Eur

Paket Enjoy 2    1.720

Zimski paket    300

Manjše zasilno kolo     60

Radio in navigacijski sistem-Navi 600     800

Besedilo: Sebastjan Plevnjak