Test: Opel Zafira Tourer 2.0 CDTI (121 kW) Cosmo

Športna, okorna, prostorna?

Kakorkoli pogledate novo Zafiro Tourer, se ne boste zmotili. Oziroma se boste. Če bi namreč sodili samo po zunanjem videzu, bi ji pripisali bolj lastnosti športnega, a dokaj majhnega limuzinskega kombija. Če sedite za volanom in se ozrete nazaj, bi se vam utegnilo zazdeti, da je velika in okorna. In če recimo sedite v drugi sedežni vrsti, bi lahko pomislili, da je medosna razdalja neskončna. Zafira Tourer je lahko vse v uvodu našteto – a ne hkrati in ne brez nekaterih (sploh ne nepomembnih) napak.

Prilagodljivost na kvadrat

Udoben potovalnik za štiri? Seveda. Sedeža v tretji sedežni vrsti pustite zložena, v drugi pa srednji sedež prekucnete naprej in stranska dela njegovega naslonjala zložite – in že nastane dolg, udoben sredinski opornik za komolce potnikov zadaj. Zunanja sedeža potisnete do konca nazaj in navznoter in za noge bo zadaj dobrega četrt metra prostora več (torej več kot dovolj tudi za največje), za sedeži pa ogromen prtljažnik, v katerega boste zlahka spravili kup prtljage – če jo bo štirim potnikom sploh uspelo nabrati dovolj, da ga zapolnite.

Edini minus: Če naslonjala srednjega sedeža ne zložite v naslon za komolce, zunanjih dveh sedežev ne boste mogli pomakniti do konca nazaj in navznoter. Če pa ga zložite, potem sta zaponki varnostnih pasov zadnjih dveh sedežev nerodno dostopni – če pa je tam nameščen otroški varnostni sedež, tudi težko dostopni.

Druga možnost: Srednjega sedeža v drugi vrsti ne zložite, le vse tri potisnete do konca nazaj. S komolci se bodo zadaj sedeči odrasli sicer trkali, a če sedeže vzdolžno malce zamaknete, jim hudega ne bo – tudi nekaj 100 kilometrov poti ne, za otroke pa bo prostora sploh dovolj. In za prtljago (spet) tudi.

In tretja možnost? Izvlecite še oba sedeža, ki se skrivata v dnu prtljažnika, drugo sedežno vrsto pomaknite nekoliko naprej (da bodo tisti v tretji sploh imeli kaj prostora za kolena) in znosno udobno se bo peljalo sedem ljudi – le skoraj brez prtljage bodo morali biti.

Počutje v prvi vrsti je odlično

Spredaj seveda težav s prostorom ni, saj je vzdolžni pomik prednjih sedežev res izdaten, nastavljivost po višini pa skupaj z dobro odmerjenimi razdaljami med stopalkami, prestavno ročico in (globinsko in višinsko nastavljivim) volanom pa pomeni, da udobnega položaja za volanom ne najdejo težko ne nizki ne visoki vozniki.

Merilniki so pregledni (tisti za hitrost nima linearne skale, temveč več prostora namenja hitrostim, pri katerih največkrat vozimo in kjer so kazni najhujše), osvetlitev dobra (če vam je oranžna barva, vključno z ambientalno osvetlitvijo v vratih in na sredinski konzoli, všeč), upravljanje potovalnega računalnika in drugih funkcij avtomobila pa dovolj dobro – razen velikega sredinskega krmilnega gumba, ki ima sicer na vrhu smerno tipko, ki pa je skoraj popolnoma neuporabljena (razen v navigaciji), zato pa boste toliko več vrteli in pritiskali velik gumb okoli nje.

O prostornosti lahko pišemo še naprej

Sredinska konzola FlexRail ima ogromen pokrit predal, nad njo pa še dva nastavljiva drsna predalčka (zgornji je hkrati lahko naslon za komolec) pa predal pred prestavno ročico, dva predala pred sovoznikom, po enega pod prednjimi sedeži pa seveda v vratih in levo pod volanom.

Prostora vam (tudi za pločevinke) tu ne bo zmanjkalo pa še izjemno prilagodljiv je – in plus za praktičnost Zafira Tourer dobi tudi v prtljažniku, s štirimi dovolj velikimi kljukami za obešanje vrečk, ki so poleg tega še pomične po vodilih v bokih prtljažnega prostora, ter z mrežo za pritrjevanje prtljage.

Uporabljeni materiali so dobri (kovinska barva nekaterih delov tudi poživi notranjost), smo pa pri testni Zafiri našli nekaj ne najlepše sestavljenih plastičnih delov, kjer so bili vogali' po svoje' – res pa je, da tudi slaba cesta iz plastike in mehanizmov za pomik sedežev ni izvabila niti enega zvoka.

Kako se pelje tako velik avtomobil?

Zafira Tourer se sicer skozi ovinke pelje zelo spodobno, brez pretiranega nagibanja in z dovolj komunikativnim in natančnim volanskim mehanizmom, a njena največja prednost je ravno prav udobno podvozje. Ni tako trdo, da bi neravnine zmotile, niti toliko mehko, da bi pri živahnejši vožnji potniki trpeli, na hitrostnih ovirah pa avtomobil pretirano nihal. Zafirino podvozje je pravzaprav ne glede na vozne razmere in zahteve voznika skoraj neopazno – vozniku se skoraj nikoli ne bo zgodilo, da bi si zaželel udobnejšega ali bolj športnega.

Dovolj moči, odlična prožnost

Dvolitrski dizel sicer ne spada v kategorijo športnikov (zato bi sicer hiter, natančen in dobro izračunan ročni šeststopenjski menjalnik zlahka pogrešali v korist šeststopenjskega samodejnega brata), je pa s svojimi 121 kilovati oziroma 165 'konji' več kot dovolj zmogljiv, da se taka Zafira Tourer izkaže za izjemno živahen avtomobil, ki zlahka zmore tudi velike avtocestne hitrosti.

A še bolj navduši s prožnostjo – ne le tisto, ki jo izmerimo na meritvah in ki jo najdete v okviru s tehničnimi podatki, temveč s prožnostjo (in tudi zvočno in 'tresljajsko' uglajenostjo) pri najnižjih vrtljajih, tam komaj nad tisočakom. Zato se po mestu (povsem neznačilno za takšne turbodizle) lahko potikate v višjih prestavah, se skozi križišča spravite v tretji (pa čeprav je ozko in zavijate) in nasploh kljub popolnoma spodobnemu tempu premikanja (ki je zlahka hitrejši od večine prometa okoli vas) vozite varčno.

Testna poraba se je ustavila pri 7,6 litra

To je za tako velik in zmogljiv avtomobil dober rezultat, pri vožnji po regionalkah pa je bila zlahka za liter ali liter in pol manjša. Za varčnost v mestu ima precej zaslug tudi sistem za samodejno zaustavitev motorja Start/Stop, ki pa se je na trenutke (predvsem ko je bil avto hladen, a ne čisto mrzel, zunaj pa tudi hladno) obnašal rahlo zmedeno: ob ustavitvi je motor sicer pravilno ugasnil, a je hip zatem spet stekel ...

Ko smo ravno pri grajah, moramo omeniti jakost piskanja parkirnega sistema. Ta je velikokrat preglasen, a ga ni mogoče utišati. Ko parkirate tik ob oviri, vas Zafira ob povratku v avtomobil in zagonu motorja pozdravi s piskanjem, ki vas utegne za trenutek resno prestrašiti.

Spredaj sveti, zadaj ne

In še zadnji in hkrati najresnejši minus: Zafira ima dnevne luči LED (ki so del paketa inteligentne osvetlitve), in ko so te prižgane, luči zadaj niso. To pomeni, da se vam utegne zgoditi, da se boste po dežju ali megli podnevi (ko senzor za vklop luči teh še ne prižge) vozili z zadaj nevarno ne­osvetljenim avtomobilom.

Ta bolezen sicer ni omejena na Zafiro, za njo boleha kup avtomobilov različnih znamk na trgu, je pa škoda, da jo ima tudi Zafira. Sistem inteligentnih luči (zanj je treba doplačati dobrega tisočaka) je namreč odličen.

Smerni biksenonski žarometi, ki ne le osvetljujejo cesto v ovinke, temveč obliko in dolžino osvetlitve prilagajajo hitrosti in tipu ceste, so resnično odlični, in ker zna Zafira luči ne le sama prižigati in ugašati, temveč tudi preklapljati med zasenčenimi in dolgimi žarometi, gre resnično za sistem, na katerega bi voznik preprosto lahko pozabil – če ne bi bilo omenjene težave z zadnjimi lučmi (zaradi katere avtomobili v našem točkovanju dobijo izrazito nižjo oceno za varnost) in dejstva, da vklop luči v predoru ni dovolj hiter.

Zadeva je sicer preprosto rešljiva (v omenjenih situacijah luči pač prižgete ročno), a ob tolikšnem doplačilu in sicer tako dodelanem sistemu je pač ne moremo ne prezreti ne odpustiti.

In ko v enačbo vključimo še sicer zelo bogato opremo testne Zafire Tourer (ki poleg že omenjenih inteligentnih luči vključuje navigacijo z velikim barvnim zaslonom, sistem Bluetooth za prostoročno telefoniranje, odličen avdiosistem, samodejne brisalnike, samozatemnitveno notranje vzvratno ogledalo, tempomat in omejevalnik hitrosti ...), po drugi strani pa ceno, ki s 30 tisočaki za tako opremljeno in motorizirano Zafiro niti ni tako visoka, je jasno: kljub pomanjkljivostim je Zafira Tourer ta hip v vrhu svojega razreda.

Bese­di­lo: Dušan Lukič, foto: Aleš Pavletič