Test: Peugeot 508 2.2 HDi FAP GT

Sicer smo tega pri Peugeotu že vajeni v nižjih razredih, so pa prijemi novi za to velikost avtomobila z levom na nosu: Peugeoti hočejo biti prestižnejši. Ubirajo seveda neko svojo pot, a se zdi, da če že, potem hočejo biti malce podobni Audijem. Kar ni slabo.

Poglejte zunanjost: poteze so prestiž­ne in poudarjajo majhno višino ob precejšnji širini ter razkošni dolžini, prednja in zadnja šipa sta kupejevsko (in to izrazito) položni, motorni pokrov je dolg, zadek kratek, iz celote izstopata ramenski oblini, ki poudarjata čvrstost, na koncu pa niso posebno skoparili s kromom. Le prednji previs je še vedno dokaj dolg.

Znotraj? Zdi se kot preslikava zunanjosti, le da je, jasno, ukrojena poziciji, ki jo zaseda: veliko črnine, precej kroma oziroma 'kroma' in plastika je večinoma na otip prijetna ter posledično kakovostna. Vrtljivi gumb med sedežema, ki takoj pade v roko (še posebno če je v avtomobilu samodejni menjalnik), streže vsem mo­gočim nastavitvam, kot je danes že v navadi, je pa po svoji obliki in zasnovi, skupaj z gumbi okrog njega, sila podoben Audijevemu sistemu MMI. Tudi če bi šli globlje v podrobnosti, bi bil zaključek enak: 508 želi z voznikovim okoljem narediti vtis prestiža.

Projicirni zaslon tudi pri manjših Peugeotih ni več tujec in tudi tu ne deluje na prednjo šipo, temveč na manjšo plastično šipo, ki zleze iz armaturne plošče pred volanskim obročem. Zadeva deluje, le v nekaterih svetlobnih razmerah neprijet­no odseva v prednji šipi luknja na armaturni plošči, prav tam, pred voznikovim pogledom. Testni 508 je bil tudi sicer dobro opremljen: z v usnje odetimi sedeži, na dolgi vožnji neutrujajočimi in mersko dobro odmerjenimi pa seveda tudi (ve­činoma električno) izdatno nastav­ljivimi. Voznika lahko razvaja tudi (sicer pre­prosta) masažna funkcija. Klimatska ­naprava ni le samodejna in deljiva, ampak tudi ločena za zadnji del, deljiva tudi tam (!) in v celem učinkovita, z izjemo takrat, ko voznik pozabi izklopiti kroženje zraka – v takšnih primerih samodejnost klimatske naprave ne zmore ali ji ne uspe odrositi šip.

Kar dobro je poskrbljeno tudi za zad­nja potnika; poleg omenjene možnosti ­ločenega nastavljanja mikroklime so jima namenili 12-voltno vtičnico, mesto za dve pločevniki (v sredinskem naslonu za roko), malce nerodni (za uporabo) mrežici na hrbtiščih sedežev, senčnika v bočnih šipah ter enega za zadnjo šipo in dokaj zajetna predala v vratih. In spet – kar je prej izjema kot pravilo tudi pri večjih avtomobilih – dovolj razkošna sedeža za nestresno premagovanje daljših voženj. Pa tudi kolenskega prostora je za odras­lega dovolj.

V testnem 508 je črnino razbijala okus­no izbrana toplo rjava barva usnja na ­sedežih. Dobra izbira, saj je svetlejše usnje morda na pogled res prestižnejše, a tudi precej bolj občutljivo za umazanijo, ki jo tja prinesejo oblačila. Za dobro po­čutje je skrbel še dober avdiosistem, ki pa nas je razočaral z nekaterimi (pod)meniji upravljanja.

Najslabši del Petstoosmice pa so – predali. Vozniku in sovozniku sta, poleg predala na armaturni plošči (ki je resda tudi hlajen), namenjena le še predala v vratih; nista majhna, a tudi nista obložena. Da, tudi pod skupno komolčno oporo je (manjši) predal, a če tam izkoristite vhod USB (ali 12-voltno vtičnico ali oboje), ne ostane več veliko prostora, poleg tega se odpira vstran proti sovozniku, torej ta težko sega vanj, hkrati pa je ta predal postavljen precej nazaj in takšen težko dosegljiv tudi vozniku. Pločevnikam ali plastenkam so namenili dve mesti; obe se s pritiskom izvlečeta iz osrednjega ­dela armaturne plošče, a sta postavljeni natanko pod zračni reži, kar pomeni, da ti pijačo ogrevata. In če tja postavite plastenki, ti močno ovirata pogled na osrednji zaslon.

Pa prtljažnik? Majhen zadek ne more ponuditi velike vstopne luknje, saj je 508 limuzina, in ne kombilimuzina. Luknja v njem tudi ni nič posebnega ne po prostornini (515 litrov) ne po obliki, saj je daleč od kvadra. Res je (tretjinsko) podaljšljiv, a to splošne ocene ne popravi bistveno, edina uporabna reč v njem sta dve kljukici za vrečke. Posebnega (manjšega) predala v njem ni nobenega.

In smo prišli do tehnike, kjer (testna) Petstoosmica ne prinaša nobenih posebnosti. Ročna zavora je z električnim vklopom in lepo, nezaznavno popusti pri speljevanju. Dober pripomoček je tudi samodejno preklapljanje med dolgimi in zasenčenimi žarometi, s to pripombo, da sistem deluje dobro za voznika, ne pa tudi za nasproti vozeče – sklepajoč na podlagi številnih (svetlobnih) opozoril iz vozil iz nasprotne smeri. Kaže, da je nekoliko prepočasen. Nič novega ni tudi pri tipalu za dež – (pre)pogosto deluje ravno nas­protno od tistega, kar bi moral. Preseneča pa, da (testni) 508 ni imel opozorilnika ob nenamernem zapuščanju prometnega pasu, kar je znotraj istega koncerna imel že C5 prejšnje generacije!

Tudi pogonski del je primer sodobne klasike. Turbodizel je zelo dober: zna porabiti malo goriva, se pred zagonom mrzel hitro predgreje, tresljajev v kabini ni (veliko), njegove zmogljivosti pa so nekoliko umirjene s samodejnim menjalnikom. Tudi ta je zelo dober: dovolj hitro preklaplja med načini vožnje, dovolj hitro pretika in temu sta namenjeni tudi zavolanski ročici. Samodejni menjalnik tudi v ročnem načinu ne pusti motorju, da bi se zavrtel prek 4.500 vrtljajev v minuti, kar je pravzaprav dobra stran, saj je motor navorsko v višji prestavi (in pri nižjih vrtljajih) povsem dovolj zmogljiv za nadaljnje pospeševanje.

Celoten sklop, skupaj s prednjim pogonom, nima nikakršnih športnih ambicij: kdor ga požene v ostre ovinke, hitro začuti staro lastnost prednjega pogona – dvig­njeno notranje (prednje) kolo in vrtenje v prazno. Dolgo medosje je bolj naravnano na daljše ovinke, a 508 tudi tu ne blesti, saj je njegova smerna stabilnost (tako pri vožnji naravnost kot v dolgih ovinkih) precej slaba. Ni nevarno, daleč od tega, prijet­no pa tudi ne.

Ko ga je nekdo videl v temi ob slabi luči, je vprašal: »Je to Jaguar?« He, he, ne, ni, kdo ve, morda ga je zavedla grajska črnina, ampak takole na hitro in ob vsem (omenjenem) prestižu se morda res lahko utrne takšna misel. Sicer pa – verjetno so nekaj takega imel pri Peugeotu v mis­lih, ko so zakoličili projekt, ki danes sliši na ime 508.

besedilo: Vinko Kernc, foto: Aleš Pavletič

Iz oči v oči: Tomaž Porekar

Novinec je nekakšen naslednik dveh različnih modelov, poudarek pa je na nekakšen. Meni se zdi dobro nadaljevanje dosedanjega 407, saj so pri Peugeotu naredili podobno kot pri tekmecih – 508 je večji in prijetnejši, kot je bil 407. Manjka mu nekaj značajskih oblik, ki jih je izražal videz predhodnika, predvsem limuzina je precej izrazita. Dobra stran je zagotovo motor, voznik ima na izbiro dovolj moči, lahko pa se odloči tudi za nežno pritiskanje na plin in solidno majhno povprečno porabo goriva.
Škoda, da so oblikovalci zamudili priložnost, da bi notranjosti dodali še kakšen prostor za malenkosti. Na prednjih sedežih ima, kljub velikosti kabine, voznik občutek utesnjenosti. Pa nemirno podvozje in slabo držanje smeri na avtocesti bi še morali popraviti.