Test: Range Rover Evoque 2.2 TD4 (110 kW) Prestige

Morda sem to že kdaj zapisal (povedal pa ničkolikokrat), ampak v kontekstu ne bo nič narobe, če ponovim: kar nekaj let je bil pri hiši Land Rover Defender, model 110 z motorjem Td5. Oča so se zaljubili in ga nabavili v nekaj minutah po principu 'mimo grede opaženo-kupljeno' in bili z njim neizmerno zadovoljni. Spomini na prečenja meter globokih deročih potokov in 'vitlanja' v nemogoče strmine pa tudi na vožnje z 12 potniki (torej šofer + 12 potnikov + dve hladilni skrinji!) iz Premanture do pečin na jugu rta Kamenjak so živi in slikoviti. Defender je avto, ki mu oprostiš nenavadno veliko zračnost v krmilnem sistemu, hrupnost tovornjaka, zanič klimatsko napravo in klin… colske matice na sf… kardanskih križih. Ali pa tudi ne, ljudje smo različni.

Piše leto 2012

Po prvih kilometrih z Evoquom po ljubljanski gneči se je utrnila ideja za naslov prav tegale članka: Bil je nekoč Land Rover! A tak naslov bi bil do Evoqua pravzaprav žaljiv. Ljubitelji robustne tehnike in pravih terencev se nad fensi mestnim frajerjem morda zgražate, a ob tem ne upoštevate dejstva, da bi Land Rover s proizvodnjo izključno klenih terencev verjetno že crknil. Najsi bo to obče dobro ali ne, mularijo vedno manj zanimajo frače, rolke in mopedi, moderne so drugačne reči: zasloni na dotik, aplikacije, 3D-risanke. Transport še ni in prav kmalu še ne bo izumrl, se je pa močno spremenil. Evoque je le odsev potreb tretjega tisočletja.

Videz je 'kul'!

Prva reč, ki nam je pri novem angleškem 'softiču' všeč, je nedvomno videz. Se spomnite leta 2008 predstavljenega koncepta Land Rover LRX? Ne? Pogooglajte – koncept je skoraj popolnoma enak gospodiču na fotografijah, v katere ravnokar zrete. Takšna podobnost med konceptnimi in serijskimi avtomobili je redkost; kar pomislite na, recimo, Renaultova vesoljska plovila, ki jih prikazujejo na avtomobilskih salonih, in jih primerjajte z Renoji v salonih. Pa da ne bo slabe volje – prav v tej francoski tovarni znajo biti izvirni z oblikovalskimi potezami, preostale znamke imajo kveč­jemu še manj poguma …

V Land Roverju so ga nedvomno imeli. Koncept je bil dobro sprejet in leta 2011 je luč sveta ugledal Evoque, cestni terenec kupejevskih oblik, napihnjenih blatnikov in ogromnih platišč. Motorna maska je nedvomno Rangeroverjeva, bok in zadek začini svetla kovinska letev, ki teče pod bočnimi in zadnjo šipo.

K dobremu vizualnemu vtisu pripomorejo proti zadnjemu delu padajoča srebrna streha, konkretno odmerjen zadnji spojler, poudarjen usmerjevalnik zraka zadaj, lepa platišča … V avtomobil na cesti bulji staro in mlado, revno in bogato. Gospa na sopotnikovem sedežu velikega Range Roverja si je na avtocesti skoraj izpahnila vrat. Na otip robustne plastične obrobe blatnikov avantgardnega dizajna ne kazijo – prej nasprotno, malo robatosti se pa Roverju le prileže, ne?

Tudi znotraj vtis ne razočara

V mehak material oblečeno armaturno ploščo loči brušen aluminij, kakršno najdemo tudi na robovih sredinskega grebena. Ker je precej funkcij možno opravljati prek zaslona, občutljivega za dotik, gumbov ni preveč oziroma so zelo smotrno razporejeni in jasno označeni. Tudi s privajanjem na 20 'klikerjev' na volanu sodobne zabavne elektronike vajeni človek ne bo imel: na prečkah upravljamo radio (levo) in meni z nastavitvami, ki se prikazujejo na manjšem zaslonu med analognima merilnikoma, spodaj levo z mobilnim telefonom prek modrozobe povezave, na desni s tempomatom, z obvolanskima uhljema pa ukazujemo šeststopenjskemu menjalniku. Sploh se ne bi čudili, če bi našli kak­šno čudno angleško (ergonomsko) finto, a je nismo.

Bo pa človek, ki je že kdaj drsel s prstom po iPhonu ali Samsungovemu Galaxyju SII, bentil nad odzivnostjo zaslona na dotik. Tako počasi so se odzivale navigacijske naprave že pred nekaj leti, ne pa displejček v modernem avtomobilu. Prek njega upravljamo mobilnik, predvajalnik glasbe, izbiramo barvo (komaj opazne!) ambientalne osvetlitve in pogled iz petih kamer. Po dve sta na vzvratnih ogledalih, dve spredaj in ena zadaj, ki se samodejno vklopi pri vzvratni vožnji in grafično pripomore k lažjemu parkiranju. Zanimiva reč, ampak … preberite odstavek nižje.

Na cesti prijetno preseneti

Malce preglasen in kar žejen turbodizel (preizkusili smo šibkejšo različico, na voljo je še 190-'konjski' SD4) v kombinaciji s samodejnim menjalnikom ni razlog za vriskanje šoferja, bo pa tisti za volanom navdušen nad obnašanjem vozila. Glede na 'terensko' zasnovo se v zavojih ne nagiba in ohranja stabilnost pri velikih hitrostih. Celotno podvozje pri vožnji čez neravnine daje vtis čvrstosti, kar se občuti tudi na terenu. Tam vas bo prej kot teren sam ustavila misel na evrčke, ki ste jih odšteli za svojega Angleža, če pa ste to sposobni odmisliti, je Evoque med sebi podobnimi dovolj terenski.

Omejitev je klasično (cestno) podvozje in s tem hitra izguba stika vsaj enega kolesa s tlemi, kadar težavo deloma odpravlja elektronika s prenašanjem navora na kolo z oprijemom. Izpušna cev je za resno terensko rabo preveč izpostavljena. Ko bi videli, kako visoko nad pogoni jo ima skrito Defender!

Torej: Kamere ali kovina?

Snega je bilo za dva prsta debeline, pot dobro poznana in sploh ne hudičevo težka. Tja gor bi si brez slabe vesti upal tudi z Octavio Scout ali z običajnim štirikolesno gnanim Legacyjem. Izbran je bil program za v sneg (grass, gravel, snow) in v (za v sneg preširoke) zimske gume oblečeni Evoque je lepo plezal.

Strmini sta sledila krajša ravnina in nato strm vzpon. Fiiiiijjuuuuuu, je zažvižgalo pod gumami, štirje potniki pa smo dobili debele oči. Po slabih desetih metrih nenadzorovanega vzvratnega drsenja se ustavimo postavljeni pravokotno na pot. Stopim ven in skoraj padem. Led!

Če bi se avtomobil postavil postrani nekaj metrov višje, bi zadeli v skale ali vsaj zmrznjeno zemljo in takrat si človek namesto petih kamer zaželi debele kovinske cevi. Toliko o kamerah. Res pa pridejo prav v mestu mimo korit za rože. Vrnitev je v programu za spust (Hill Descent Control) minila počasi in varno.

Bese­di­lo in foto: Matevž Hribar