Test: Renault Twingo E-Tech - "Ja pa kje si Twingo!”

Renault je v zadnjih letih za nove manjše električno gnane modele na platformi Amp SmallR obudil tri prepoznavne karakterje, ki so v naših krajih nekoč igrali vsak v svojem filmu, vsak v svojem času. Avtomobile s toliko osebnosti, da so bili prepoznavni na podoben način kot liki iz risanke. Skupno jim je tudi to, da so vsakega od njih na neki točki izdelovali v Novem Mestu. Trenutno je to Twingo, skupaj s sorodnima modeloma za Dacio in Nissan jih bodo na dan izdelali okrog 600.

Izvirni Twingo, po katerem se zgleduje novinec, pravzaprav zaseda podoben kulturološki prostor kot medvedek Pu. Na nek način je tisto, na kar imamo najlepši kolektivni spomin in Renault je s pridom izkoristil ta moment v času, ko še kako potrebujemo znane obraze, ki jim zaupamo in ob katerih se dobro počutimo. Pa tudi dejstvo, da so to prepoznavno obliko izvirnika očitno še premalo izkoristili.

Posut je torej s ščepcem barvitosti in optimizma devetdesetih, ampak še zdaleč ne igra le na nostalgično noto in za to tudi ne zahteva kakšnega posebnega cenovnega premiuma. Je enostavno odlična ponovna izvedba izvirne ideje. Lep, ljubek, všečnih proporcev, veselega izraza, ima navidezne lastnosti živih bitij in njegova pojava me razvedri vsakič, ko ga zagledam. Med vsemi “visokotehnološkimi” in generičnimi avtomobili, ki se jemljejo preresno, je na cestah izrazito pozitivna in osvežujoča prisotnost.

V notranjosti mehurčkaste karoserije pa spet veliko lastnosti izvirnega Twinga

Za volanom nimam občutka kakšne posebne utesnjenosti, niti v širino, pravzaprav je enako širok kot nova petka. Notranjost je sicer v osnovi pač plastična, ampak prej kot cenenost mi pride na pamet beseda pragmatičnost. Če govorimo o materialih in uporabniški izkušnji. S pljuskom barve na armaturki in geometrijskimi liki na predpražnikih, ki spominjajo na devetdeseta in razbijejo pustost plastike. Pa ljubkim rdečim gumbkom za vklop varnostnih utripalk, ki mu podeljujem laskav naslov najlepšega gumba v ponudbi avtomobilov danes.

Levo od omenjenega gumbka so vrtljiva stikala za klimatsko napravo, nad njim enostaven, a učinkovit infozabavni sistem z Googlovo navigacijo in 10-palčnim zaslonom, pred menoj pa voznikov zaslon z enostavno grafiko. Pretežno utilitarno, ampak obenem všečno in oprijemljivo. Povsem na mestu.

Zadaj so namesto treh smiselno namestili le dva sedeža, ki sta vzdolžno pomična. Tako bo v okviru Twingovega dometa udobno dvema odraslima ali večjima otrokoma. Prostora za noge pri tem zmanjka prej kot za glave. Ročko za pomik sedežev je lahko doseči tako iz druge vrste kot iz prtljažnika, s čimer prtljažnik iz 260 povečam v 360 litrov, s podrtimi sedeži pa je prostora dobrih 1.000 litrov. Nekaj dobrodošle prostorske prilagodljivosti zmore Twingo torej, podedovane po pradedu. V dvojnem dnu prtljažnika je dodaten predal za umazane stvari ali polnilne kable.

En pogon in ena baterija - v okvirih namembnosti

Elektromotor z močjo 60 kilovatov (82 KM) poganja prednja kolesa. Baterija je litij-železo-fosfatna, z zmogljivostjo 27,5 kilovatnih ur, majhna in preprosta torej. Pri meni se je poraba ustalila še kanček pod obljubljeno, pri 12,1 kWh. Seveda sem se večino časa gibal v Twingovi coni udobja, ampak še zdaleč ne le v mestu. Pri tej porabi celotna baterija zadostuje za dobrih 225 kilometrov realnega dosega. Za mestno in primestno uporabo, ki ji je Twingo namenjen, je to povsem dovolj, malokdo bo v enem dnevu - ali celo delovnem tednu - po mestu prevozil več. Seveda pa ostaja spomin na izvirnega Twinga, s katerim so ljudje še vedno potovali tudi na dopust, daleč v sosednje države. To z novim Twingom žal ni mogoče, če nimate ravno potrpljenja budista.

Serijsko se polni le na izmeničnem toku (največ 6,6 kW). Zato v vsakem primeru priporočam paket “napredno polnjenje” za 600 evrov, ki vsebuje vsaj zmogljivejši AC polnilnik (11 kW) in omogoča polnjenje na enosmernem toku z do 50 kilovati, kar od 15 do 80 odstotkov še vedno traja 28 minut. S tem si vsaj prihranite morebitno zadrego, brez tega paketa je Twingo resnično omejen le na kapaciteto svoje majhne baterije. Pa tudi močnejše AC polnjenje je v avtomobilih z majhno baterijo smiselno. Pri desetih odstotkih baterije sem ga tako priklopil na AC polnilnico pred kinodvorano in ko sem se po filmu vrnil, je bil Twingo poln. Pa pustimo to, da je šlo za Odisejo. Seveda smo potem tudi pri problemu, da nam prav v mestu najbolj primankjuje polnic. Boste pa s Twingom precej dobro shajali tudi, če ga priklapljate na navadno gospodinjsko vtičnico. Če ga boste zvečer priključili na primer z 20 odstotki preostale kapacitete, bo zjutraj poln.

Nasmešek pri Twingu tudi med vožnjo ne izgine

Mestne ulice ima v malem prstu. Živahno in obenem naravno se odziva na vrtenje volana. Z odlično preglednostjo in majhnim obračalnim krogom (9,8 metra proti 10,3 pri R5) je veselje švigati po mestnih opravkih, ga brez stresa riniti v majhne parkirne prostore. Za razliko od R5 je sicer na zadnji osi dobil cenejšo rešitev torzijske preme, ampak je hkrati tudi 200 kilogramov lažji, ima nekoliko bolj sproščeno podvozje, grbine pri nižjih hitrostih pa že tako ali tako skoraj bolj preskakuje kot pa da bi se z njimi kaj posebej spopadal. Pa z naraščanjem hitrosti potem tudi slednje dobro počne, kljub večjim platiščem. 

Tudi na odprti cesti ga je veselje voziti. V zavoje z zrelostjo, lepo izkorišča nižje težišče in zna biti tudi transparenten pri prenosu teže, krmiljenje je dobro uglašeno s podvozjem in sprva lahkotno vrteč volan se z naraščanjem sil skozi zavoje lepo obteži. Seveda se to že zaradi pogona ne bo razvilo v kakšno posebno akcijo. Ampak všeč mi je to, da je Twingo na cesti živ.

Avtocesta? Sicer ostaja miren tudi pri višjih hitrosti in z najvišjo hitrostjo se ravno dotakne avtocestne omejitve. Zmore dohajati, ni pa seveda ravno v svojem elementu. Vinjeto se bo vseeno splačalo kupiti, za kaj več pa vam bo navsezadnje hitro zmanjkalo baterije. Do 50 kilometrov na uro pospeši v 3,85 sekunde (dvanajst do 100) in za pospeševanje od semaforja do semaforja ter vključevanje na obvoznico ne pogrešam nič več. Štiri stopnje rekuperacije lahko nastavljam z obvolanskimi ročicami.

Morda pa primerjava z medvedkom Pujem vseeno ni tako neumna...

Dejavnik dobrega počutja torej še zdaleč ni edini kompliment za Twinga, pa vendar najbolj očiten. Infantilno vesel sem, ko ga vidim. Ko sedem vanj in se z njim potikam po Ljubljani pa imam nato občutek, da nebi mogel sedeti v primernejšem avtomobilu. Tudi Medvedek Pu se navsezadnje nikoli ni pretvarjal, da je nekaj več, kot je. Ni reševal sveta, ni bil najpametnejši v Stoletnem gozdu - je pa imel to redko lastnost, da si se ob njem počutil dobro, brez kakšnega posebnega razloga. Twingo ima podobno moč. Ne bo vas peljal na morje brez skrbi, ne bo vas navdušil s statistiko na papirju, bo pa vsako jutro na poti po opravkih vse opravil z odliko in poskrbel za tisti majhen nasmešek, ki ga od avtomobila danes redko kdo še sploh pričakuje.

Po druženju s Twingom mi je zato sedaj kar žal, da je izgubil subvencijo, ki se je res poznala pri ceni. Ampak tudi pri 19.990 oziroma 21.990 evrih za opremo techno (samodejna klimatska naprava, večja platišča, insert na armaturki v barvi karoserije) si bo znal priboriti kupce. Čeprav ugodna cenovna nalepka ni edini, in še manj glavni razlog za nakup. Twingo je ena najsvetlejših točk avtomobilskega leta. Četudi se niti ne spomnite, zakaj je bil izvirnik nekoč tako priljubljen.