Test: Seat Alhambra 2.0 TDI (125 kW) Ecomotive DSG Style

Alhambra in Sharan sta si namreč tako podobna, da bi lahko prepisal članek mojega šefa, pa bi držalo tudi za španskega velikana. Pravzaprav sta razliki le v maski in volanu, če seveda ne štejemo zapisa imena avtomobila na zadku. Še dobro, da je bila Alhambra bistveno bolje zalo­žena, da lahko nekaj novega napišemo vsaj o opremi.

Zgodovina trojčkov oziroma dvojčkov je znana: najprej so bili v igri trije, nato je Ford izstopil, saj sodelovanje in s tem nižanje stroškov še ne pomeni nujno tudi dolgoročnega uspeha. Tako sta ostala samo Volkswagen in Seat, ki pa je tako in tako v lasti Nemcev. Zato je španskega v tem avtomobilu tako malo. Premalo.

Lahko začnemo kar pri motorju. Pri Sharanu smo med minuse zapisali, da so 103 kilovati skoraj premalo za avtomobil, ki namesto enega parkirnega prostora zasede dva. Pokukajte k podatkom o velikosti: 4,8 metra dolžine, 1,9 metra širine in 1,7 metra višine. Ogromno prostora v not­ranjosti je pravi balzam za vsakodnevno selitev družin, po drugi strani pa zahteva tudi precej pazljivosti pri mestni vožnji.

In da bi bila mera še bolj polna, so pri Seatu pozabili namestiti parkirna tipala, da o kameri za pomoč pri vzvratni vožnji sploh ne govorimo. Uff, tega nikar ne pozabite obkljukati pri dodatni (?!?) opremi, saj hočejo pri opremi Reference za prednja in zadnja tipala zgolj 473 evrov, pri opremi Style pa za 'parkirno asistenco s parkirno avtomatiko' le skromnih 368 evrov. Kaj smo že hoteli povedati? Aha, motor. Namesto s 103 kilovati smo se lahko vozili s 125 in verjetno ne bo novica, če povemo, da nekaj dodatne moči godi.

Ob tem ga ni treba tako priganjati, zato razveseljuje tudi poraba goriva. Ker smo se veliko vozili po avtocestah, je močnejši od TDI-jev za svojo tlako zahteval le od šest do sedem litrov plinskega olja na 100 prevoženih kilometrov. Bravo! Sodelovanje z dvosklopčnim menjalnikom DSG je navdušujoče, saj sta moč in navor na voljo v vsakem trenutku. Edina šibka točke te (verjetno najidealnejše) kombinacije je zasnežena mestna cesta, kjer pridejo do izraza motorni navor, še vedno malce muhast DSG in široke zimske gume.

DSG ima ob vseh odlikah tudi eno slabost: pri polžji vožnji deluje sunkovito. To utegne biti težava predvsem na prepolnih parkiriščih, vsekakor pa tudi na zasneženih in spolzkih cestah. Že pri ­nežnem dodajanju plina boste kljub pomoči različnih elektronskih pomagal le stežka ostali na želeni tirnici, saj bodo široka kolesa zaradi velikega navora in ne najbolj uglajenega DSG-ja hotela po svoje. Toda če računamo, da je v povpreč­ju le nekaj takih snežnih dni, potem je po­zitivnih lastnosti vsekakor precej več kot negativnih.

Naš Dušan Lukič se je zmrdoval nad ne najbolj priročnim odpiranjem zadnjih drsnih vrat, toda pri Alhambri teh težav nismo imeli. S tremi gumbi (na ključu, sredinski konzoli in obeh B-stebričkih) zlahka upravljamo električno krmiljena vrata, in največja zamera pri otrocih je bila, če sem jim odpiranje in zapiranje preprečil z gumbom, ki za večjo varnost otrok zablokira delovanje vrat.

Vsekakor priporočamo – tudi zaradi otroškega veselja, ko so želeli na parkirišču ključ samo zato, da so sami odprli zadnja vrata. Za biksenonska žarometa s funkcijo AFS boste morali odšteti več kot tisočaka, a smerni žarometi vsekakor dodajo nekaj točk aktivni varnosti tega avtomobila. Res pa je, da Alhambra z dodajanjem opreme ni več prav poceni.

Ko za pisalno mizo premišljujem o tem avtomobilu, se ne morem znebiti ­vtisa, da je v vsakem primeru dober izbor, a da bo vedno capljal za Volkswagnovim šefom. Nemci so naredili ­premalo, da bi bila Alhambra bolj podobna drugim Seatom, zato vsekakor trpi prepoznavnost znamke.

Mitja Reven, Aleš Pavletič