Test: Škoda Citigo 1.0 55 kW 3v Elegance

Genetiki bi rekli klon, porodničarji enojajčni dvojček, računalničarji copy-paste ('kopiraj-prilepi'), tajnice fotokopija, našel pa bi se še kakšen izraz. To velja za zasnovo, tehniko, videz, proizvodnjo in še vse nenaštete procese, ki se zgodijo pred dostavo novih vozil v prodajne salone. Od tam naprej sta namreč marketing in prodaja – in ta dva sta pri Škodi Citigo povsem druga(čna) kot pri Volkswagnovem up!-u.

Citigo je v osnovi prikupen malček preprostih, toda prepoznavnih potez, takšen, da človek vsaj pogleda za njim in o njem razmišlja, kar je zagotovo dober prvi korak. Zaradi majhnosti Citigo meri predvsem na mesta in vsaj v razvitejših krajih na položaj drugega avtomobila v družini, ko gre za tipične kupce srednjih let. A tu nam njihovi tržniki omenjajo še dve populaciji: mladostnike (v času šolanja), ki so denarno še odvisni od staršev, kar pomeni, da v mnogočem starši še odločajo o nakupu, in ljudi v pokoju, ki večjega avtomobila ne potrebujejo več.

V mnogočem Citigo resnično zna zadovoljiti vse naštete. Na prednjih sedežih je, denimo, zelo prostoren, sploh za raz­red, v katerega sodi. Sedeža imata povsem odraslo dolg sedalni del, v celoti sta tipično koncernsko ravno prav trda, da sedenje ni utrujajoče, oba sta višinsko nastavljiva in zmerno bočno oprijemljiva in dva povprečno grajena odrasla se ne tiščita s komolci ter ramami, kar pomeni, da je tudi skupne širine spredaj dovolj. Njun videz je z integriranima vzglavnikoma celo nekoliko športen, a sta prav ta vzglavnika postavljena preveč naprej, da bi se na njiju lahko udobno naslonili, saj takrat tiščita glavo preveč naprej.

Zelo dober je tudi volanski obroč: debel, odlično oprijemljiv in razmeroma majhnega premera, a v svoji spodni legi povsem zakrije merilnike, vidni sta samo območji od nič do 20 in od 180 do 200 kilometrov na uro. Še o merilnikih: vsi analogni so dobri, z minimalističnim videzom lepi in pregledni, je pa tisti za vrtljaje zelo majhen in zato ne zagotavlja natančnega odčitavanja. A v avtomobilu, kot je Citigo, to ne moti. Marsikoga tudi ne bo motilo, da na armaturni ploči ni sredinskih zračnih rež, kot smo jih vajeni pri večini avtomobilov. Reža je namreč na vrhu armaturne plošče in klimatizacija je tudi z njo zelo dobra. Pri ohlajanju v vročih dneh se je pač treba zavedati, da na mali motorček ni mogoče natakniti velikega stroja klimatske naprave.

Tudi pri Citigoju je treba povedati, da je njihov Move & Fun posrečena ideja. Ta večopravilna napravica je očesu prepoznavna kot srednje velik zaslon, ki štrli iz sredine armaturne plošče, združuje pa navigacijo, potovalni računalnik in opozorilne sisteme, kar daje takoj vedeti, da ni le dodatek, ki ga sicer lahko kupite tudi v Intersparu, ampak napravica, ki se pametno povezuje z avtomobilom in ki jo je mogoče navigacijski uporabnosti na prostem na ljubo tudi izvleči. Čeprav je Citigo majhen, zna biti uporaben, tudi ko odlagate drobnarije iz žepov ali torbic, saj streže z dovolj predali in mesti za drobnarije. Prav veliko jih ni, vsekakor pa dovolj. Malce zamerimo le predaloma v vratih, ki sta precej zajetna, a v njiju pollitrska plastenka ves čas pada, ker sta – preširoka.

Za mlade! Nič od naštetega jih ne bo motilo, vključno s povezljivostjo Bluetooth ter dobrim zvokom avdiosistema, bodo pa pogrešali režo za kartico SD, saj se v koncernu VAG z vsemi štirimi otepajo vhoda USB. Kaže pa tudi, da je antena za radijski sprejemnik precej šibka, saj lokalne postaje razmeroma slabo lovi.

Za upokojence! Če ti ne bodo kupili petvratne različice, morajo nujno doplačati za sistem preprostega vstopa (easy entry) na zadnjo klop, saj je bilo pomikanje sedeža v testnem Citigoju posebno neprijetno: ročica za preklop naslonjala in hkratni pomik sedeža naprej je na dnu sedeža, torej se je treba vsakokrat skloniti, pomik sedeža je precej trd, sedež rad leze nazaj in nima spomina za nastavljeno lego. Tudi nad podajanjem informacij ne bodo navdušeni: mali enobarvni infozaslon v merilnikih je pretemen, navidezne tipke sistema Move & Fun so izjemno majhne, očutljivost zaslona pa zelo slaba (preveč pozornosti med vožnjo!) in majhna, skoraj miniaturna sta na istem zaslonu podatka o uri in zunanji temperaturi.

Če izhajamo iz dejstva, kakšne teoretične zmogljivosti ima motor (ki je bil tule močnejši od obeh) in kakšna je teža avtomobilčka, potem je Citigo prav presenetljivo živahen v mestu, predvsem pa je lahkoten v vožnji in s tem neutrujajoč, vključno z rokovanjem menjalnika. Motor je tudi zmerno elastičen in se zavrti do največ 6.600 vrtljajev v minuti. Vse našteto je vzrok za dve skrajnosti. Prvič, če je voznik nežen s stopalko plina, lahko v resničnih razmerah doseže povprečno porabo 5 litrov na 100 kilometrov. In drugič, če je voznik živčne sorte med semaforji in neučakan na cestah zunaj mesta, lahko v resničnih razmerah takle Citigo porabi tudi 10 litrov goriva na 100 kilometrov, saj ga je treba za nekoliko višji ritem vožnje že skoraj surovo priganjati.

Zmerneži, ki so tudi tipični kupci Citigoja, bodo veseli naslednjih podatkov o porabi, ki jih je prikazoval potovalni računalnik v peti prestavi: pri 50 kilometrih na uro 2,3, pri 100 4, pri 130 5,1 in pri 160 7,7 litra na 100 kilometrov. Na tej osnovi je jasno, da je mogoče s Citigojem resnično var­čno voziti. Zagotovo pa tudi varno, saj ima poleg vseh zvezdic NCAP tudi aktivni pripomoček pri zaviranju v sili, kar je v tem razredu šele novost.

Tako. Zaradi večine zgoraj ugotovljenega in zapisanega postane Citigo iz tipičnega poseben primer. Je pa tudi dober primer, na katerem se lahko naučimo o teh rečeh ne razmišljati preveč. Zatorej še enkrat: Citigo je Škoda in je naprodaj v Škodinih salonih.

Bese­di­lo: Vinko Kernc, foto: Saša Kapetanovič