Test: Škoda Superb 2.0 TDI (140 kW) DSG L&K

Pri predhodniku smo se tu in tam pritožili nad materiali, predvsem pa nad oblikovanjem, tako zunaj kot znotraj, ter pomanjkanjem najnovejših tehničnih sladkorčkov, seveda. Imeli smo občutek, da so v koncernu Superba namenoma krepko osiromašili in pogršali, da ne bi hodil v zelje konkurenčnim avtomobilom drugih koncernskih znamk. Pri novi generaciji tega občutka ni. Prej nasprotno, že navzven je Superb sodobno oblikovan, tale limuzinski hoče biti s svojimi potezami strehe in zadka skorajda štirivratni kupe. Navznoter je seveda drugačen od Passata, ki mu je v koncernu še najbližji, a ne več s takšno razliko kot nekdaj – je pa res, da tudi cenovna razlika ni več tako velika. Toda o tem malo pozneje. Glavni adut prejšnje generacije Superba, torej notranja prostornost, ostaja.

Zadaj je prostora res ogromno, dovolj, da za spredaj sedečim dvometrašem mirno sedi še en odrasel potnik. Tudi sedeža sta zadaj udobna, spodnji rob stekla v vratih je dovolj nizek, da se otroci ne pritožujejo, in ker je zadaj mogoče ločeno nastavljati temperaturo, skoraj ni možnosti, da bi se potnika zadaj pritoževala. Morda, če zadaj natlačite tri, a tisti na sredini med obema sedežem (ja, zadaj so trije pasovi in vzglavniki, a v resnici dva udobna sedeža in malo oblazinjenega prostora med njima) pač ne bo vesel. Veliko bolje je, da sta zadaj dva, ki uživata v merskem razkošju in udobju. Spredaj smo si, kadar so bili za volanom višerasli vozniki, želeli predvsem, da bi bilo mogoče voznikov sedež spustiti nekoliko bolj, kot dovoljuje najnižja višinska nastavitev. Ker je imel testni Superb veliko stekleno strešno okno, je prostora za glavo lahko hitro komajda dovolj. Vse drugo je vzorno, od nastavitev sedeža in volana do položaja za njim.

Dovolj je tudi odlagalnih površin (te so, ko gre za zaprte predale, tudi hlajene), voznika pa ob usnju na sedežih ne razveseli le njihovo gretje, ampak to, da so tudi ventilirani. In to v vročini pride še kako prav. Ena od strani novega Superba, ki je v primerjavi s predhodnikom najbolj napredovala, je infozabavni sistem. Zaslon je odličen, upravljanje intuitivno, funkcij je res ogromno. Povezava z mobilnikom deluje brez težav, enako velja za predvajanje glasbe z njega, to po je mogoče shraniti tudi na SD-kartico – prostor za drugo pa je namenjen zemljevidom za navigacijo, ki so shranjeni na njej. Tudi ta deluje odlično: hitro in z dobrim iskanjem. Seveda tu ne boste našli vnosa cilja prek splošnega iskanja ali vnosa s pisanjem.

Vseeno, boljšo boste našli le v veliko dražjih avtomobilih. Testni Superb je bil bogat tudi s sistemi, namenjenimi pomoči vozniku. Izstopa sistem za preprečitev neželene zapustitve varnostnega pasu (Lane Assist, po domače), ki ne prepozna le črt na vozišču, ampak se znajde tudi, če je teh več ali jih sploh ni. Ob delih na cesti si zna pomagati tudi z nizkimi kovinskimi ograjami ali razmejilnimi robniki, ne zmede ga niti, da so prisotne tudi stare, bele oznake. Njegovo občutljivost je mogoče nastaviti in avto zlahka drži v sredini voznega pasu in ne reagira šele, ko bi se ta povsem približal črti – le za volan je treba držati, sicer po dobrih desetih sekundah voznika opomni, da vendarle ni namenjen avtonomni vožnji. Podobno hvalo lahko namenimo njegovi povezavi s tipalom mrtvih kotov. Če voznik namreč poskuša menjati pas proti vozilu, ki se skriva v mrtvem kotu (oziroma bi to lahko povzročilo trčenje), ga na to ne opozori le s signalom v zunanjem vzvratnem ogledalu.

Najprej nežno, nato pa občutneje preprečuje sukanje volana v želeno smer, če voznik vztraja, poskusi še s tresenjem volana. Hvalo lahko namenimo tudi radarskemu tempomatu, ki je ravno pravšnje občutljivosti, da ga ne motijo vozila na sosednjem pasu avtoceste, a zna hkrati ujeti hitrost vozila na levem pasu, če bi ga zaradi previsoko nastavljene hitrosti prehiteli po desni. Ob tem je lahko, če voznik to želi, odločen tako pri zaviranju kot pri pospeševanju ali pa deluje nežneje in bolj varčno. Seveda zna Superba tudi popolnoma ustaviti in samodejno speljati. Ko smo pri varčnosti: dvolitrski TDI sveže generacije zmore 190 'konjev', a se je poraba na našem normnem krogu kljub temu ustavila pri (glede na velikost avta) ugodnih 5,2 litra, testna pa je bila ob veliko hitrih avtocestnih kilometrih le za dober liter višja. Pohvalno.

Ob varčnosti je TDI tudi (komajda) še dovolj dobro zvočno izoliran, njegova povezava s šeststopenjskim dvosklopčnim menjalnikom pa je dovolj spretna, da prikrije rahlo zadihanost v najnižjih vrtljajih. DSG zna biti hiter, če je treba, in uglajen, ko so pritiski na plin nežni. Le če je si­stem za izbiro voznega profila nastavljen na eko vožnjo, lahko, če se voznik vmes premisli in zahteva hitre reakcije, reagira prepočasi. Dokler Superbov voznik izbere vozni profil Comfort, je to resnično udoben avto. V notranjost se prebijejo le redke neravnine in tu in tam voznik pomisli celo, da ima zračno vzmetenje. Seveda je 'kazen' nekoliko večje nagibanje v ovinkih, a vsaj na avtocesti mehka nastavitev podvozja ne povzroča neželenih nihanj.

Na navadnih cestah bo pač treba biti malce bolj umirjen ali pa izbrati dinamični način, ki Superba opazno otrdi in poskrbi za več užitka med ovinki, seveda na račun udobja. A upamo si staviti, da bo velika večina lastnikov izbrala udobni način in nato ne bo več spreminjala nastavitev. Na začetku smo omenili, da je bila prednost starega Superba tudi nizka cena. Novi se, vsaj ko govorimo o bolje opremljenih različicah, s tem ne more več tako zelo hvaliti. Podobno opremljen in motoriziran kot (sicer prostorsko zadaj opazno manjši) Passat je od njega cenejši le za okoli dva tisočaka – in ob tem ima Passat popolnoma digitalne merilnike, ki jih v Superbu ni mogoče dobiti. Podobno je tudi glede na nekatere druge tekmece in jasno je, da Škoda noče biti več 'ta poceni znamka' koncerna VAG. Tako je končna ocena takšnega Superba predvsem odgovor na vprašanje, koliko je vredna značka na njegovem nosu v primerjavi s konkurenco in koliko na ta odgovor vpliva njegova prostornost. Če cenite predvsem količino opreme in kakovost tehnike, je Superb odlična izbira, v gostilniških debatah pa lahko majhna cenovna razlika do znamk, ki so Slovencem usidrane v srcu, malce zaboli.

bese­di­lo: Dušan Lukič