Test: Subaru Trezia 1.3 Trend

Skupno sodelovanje Subaruja in Toyote seveda ni nič slabega, če bi le Subaru dal kaj več kot samo znak na nos avtomobila in volan ter napis na zadku. A Subaru je v avtomobilski industriji skromen igralec, zato si določene (majhne) avtomobile deli. Nekoč z Daihatsujem, danes s Toyoto. Novi 'partner' pa je velik korak naprej, o tem ni dvoma.

Zato se ne čudite, če si skupaj s prihajajočim kupejem na zadnji pogon deli ime Toyobaru. Čeprav je Trezia prav prijeten mestni avtomobilček, ki bi mu kot velik minus pripisali samo trdo vpeto zadnjo klop (namesto veliko bolj uporabne vzdolžno pomične), ni nič posebnega.

Saj se razumemo, ni Subaru. Nima samosvojega zvoka bokserskega motorja, nima štirikolesnega pogona, celo samodejnega menjalnika nima. Torej nima nič takega, kar bi ga podražilo, kar pa je spet dobro.

Izza volana boste hvaležni za bolj oglate poteze karoserije, za katere lahko kljub dejstvu, da nima parkirnih tipal, kmalu ugotovite prostorske okvire. Naključni opazovalci bodo najverjetneje najprej zaznali zanimivo vdeto meglenko in luč za vzvratno vožnjo, sopotnik pa zgolj en prednji brisalnik.

Še bolj pa vas bo navdušila uporabnost notranjosti, saj že tako velik prtljažnik (z dodatnim kletnim prostorom) v povečani različici ponuja povsem ravno dno. Sprememba prtljažnika se lahko opravi tudi z zadnje strani, saj sta v prtljažniku uporabni ročici, s katerima preklopimo zadnjo klop. Položaj za volanom dvojčice Toyote Verso S je dober, instrumentna plošča pregledna, celo na zadnji klopi je veliko prostora.

Glede varnosti lahko Trezio pohvalimo, saj ima štiri varnostne blazine, dve stranski zavesi in ESP, pri razvajanju pa smo pogrešali le parkirna tipala in odpiranje zadnjih šip s pomočjo elektrike. Aja, pa stikalo za prižiganje dnevnih luči bi lahko ponudili, saj ne stane več kot nekaj evrov. Prednja potnika bosta več kot zadovoljna s količino odlagalnih mest, le utori za pijačo bi lahko bili bliže zračniku, da bi poleti klimatska naprava ohlajala tekočino.

Žal so pri Subaruju (pravzaprav Toyoti) zelo nerodno postavili priključka za USB in AUX, saj se pri navad­nem ključku (na katerem imamo, recimo, naloženo glasbo) predalnik pred sovoznikom ne da do konca zapreti.

Toyotin 1,33-litrski motor smo že večkrat pohvalili, saj se je že zdavnaj izkazal v Yarisu in Urban Cruiserju. V kombinaciji s šeststopenjskim menjalnikom je prav krotek in prožen v nižjih vrtljajih, nič pa se ne upira tudi višjim. Šest stopenj prenosa pomeni, da se bo do vseh hitrostnih omejitev v Sloveniji premaknil brez oklevanja, edina pomanjkljivost je hrup nad 120 km/h, ko je šesta prestava prekratka in motor že preglasen.

A to je običajno črna pika vseh mestnih avtomobilov s prostorninsko manjšim motorjem, ki ni prisilno polnjen. Med vožnjo boste navdušeni nad okretnostjo, saj se v mesnih labirintih počuti bolj domače kot ptiček na drevesnih vejah, pri vožnji skozi ovinke pa je zgolj povprečen.

Toyobaru nima tekmecev le v japonskih avtomobilih (Jazz), ampak tudi v korejskih (ix20). Toda če se že na kakovost izdelave ne morejo opreti (Honda in Hyundai prav nič ne zaostajata za Toyoto), lahko računajo vsaj na Subarujev znak.

Biti vsaj malo drugačen v tem razredu enakih je namreč dober prodajni adut.

Besedilo: Aljoša Mrak, foto: Saša Kapetanovič