Test: Suzuki Swift 1.2 Deluxe (3 vrata)

Velika večina slovenskih kupcev malega avtomobila Swifta spregleda. Po pravici povejte, kateri modeli se vam prikličejo v spomin, če vas povprašamo o razredu malih avtomobilov? Clio, Polo, 207 … Aja, pa Corsa, Fiesta in Mazdina Trojka ... Aveo, Yaris. Aja, Swift tudi spada v ta razred? Za na našem trgu slabšo prepoznavnost lahko okrivimo mlačen imidž znamke ter na področju oglaševanja manj dejavnega zastopnika. Je pa tako: prvi dejavnik je odvisen od tega drugega, ta drugi v glavnem od finančnih sredstev, ta pa od prodaje … In smo tam. Se pa, kot kaže, prav s prihodom novega Swifta premika na bolje in v avtohiši v Stegnah, kjer smo prevzeli testni primerek, smo slišali (samo)hvalo o glede na čase zanimivo velikem zanimanju za ta avtomobil.

Modeli japonskega proizvajalca Suzuki so globalni igralci. Ne zanima jih je le domači, evropski in ameriški trg, ampak ves svet. Wikipedia pravi, da Swifta sestavljajo na Japonskem, pri naših vzhodnih sosedih, na Kitajskem, v Pakistanu, Indiji, Kanadi in Indoneziji. Da je prisoten na tem zadnjem trgu, lahko povem iz prve roke, saj jih je (in tudi drugih Suzukijevih modelov) na Baliju ogromno. Za manj kot 30 evrov na dan ga lahko najamete z voznikom vred, medtem ko evropskih konkurentov tam doli sploh ni na spregled. Nobenega.

Da se enak avtomobil prodaja po vsem planetu, ima z vidika proizvajalca dve plati medalje. Prednost je, logično, (proizvodna) cena, saj ni treba razvijati različnih modelov za različne trge, po drugi strani pa je težje zasnovati in oblikovati kompromis, ki bo všeč Hayatu, Johnu in Franceljnu hkrati. Pa saj ni napačen, kajne? Na testnega so zaradi zimskih razmer nataknili jeklena platišča s plastičnimi pokrovi, ki bi bolj spadala na neokusno predelanega Golfa dvojko, na originalnih aluminijastih premera 16 palcev (oprema Deluxe) in z zatemnjenimi zadnjimi šipami pa je prav čeden. Še vedno malce azijski (a ne tako kot kak Daihatsu) in sploh ne cenen.

Najbolj razliko med starim in novim nakazujejo prednje in zadnje luči, oblika C-stebrička, motorna maska in plastika okrog meglenk, če pa sta avtomobila parkirana drug ob drugem, je opaziti tudi centimetrski prirastek. Novi je za devet centimetrov daljši (!), pol centimetra širši, centimeter višji in ima za pet centimetrov daljšo medosno razdaljo. Opaznejša je sprememba notranjosti, zlasti armaturne plošče. Ta je moderneje in dinamičneje oblikovana, bolj razgibana in po občutku postavljena malce višje. Plastika ima dve različni površini (zgornji del je narebren), je sicer vsa trda, a zelo solidno izdelana. K občutku žlahtnosti, kolikor je pač lahko pričakujemo v takem avtomobilu, pripomorejo še obrobe iz plastike v kovinski barvi okrog zračnikov in na vratih.

Zaradi zelo naprej in pokončno postavljenih prednjih stebričkov je občutek zračnosti zelo dober pa tudi preglednost naprej naravnost odlična. Skoraj navpični stebrički namreč prekrijejo manjši del vidnega polja. V dežju pa smo opazili težavo, ki je prisotna že pri starem modelu: voda se pri večjih hitrostih (120 km/h in več) zliva prek stranskih šip, kar moti bočni pogled in sliko v vzvratnih ogledalih.

Velikost in število odlagalnih mest sta zadovoljiva: v vratih je dvojni predal s prostorom za pollitrsko plastenko, en manjši predal je levo od volana, na vrhu sredinske konzole je večji s pokrovom, kar zajetno veliki luknji pa sta na dnu sredinske konzole in pred sopotnikom (brez ključavnice in lučke). Na volanu z nastavljivo višino in globino (razen pri osnovni različici opreme, enako velja za po višini nastavljiv voznikov sedež) so veliki in dobro občutni gumbi za upravljanje radia, tempomata in mobilnika, prav tako ni pripomb k stikalom na sredinski konzoli.

Zaradi klasičnega 'točkastega' (in ne grafičnega LCD) zaslona je parjenje mobilnega telefona prek bluetootha nerodno opravilo, ampak okej, to storimo le enkrat. Kakovost zvoka modrozobe mobilne povezave ni bog ve kaj, oziroma, treba je zelo glasno govoriti, da nas sogovornik na drugi strani omrežja sliši in razume. Smerniki znajo trikrat utripniti, ko se obvolanske ročice le narahlo dotaknemo, notranja lučka pa se žal ne zna prižgati že po tem, ko ugasnemo motor, ampak šele ko odpremo vrata.

Sedeži so solidni, sploh ne azijsko (pre)majhni, kar bi človek lahko pričakoval. Nad glavo in okrog telesa je dovolj prostora, sopotnico manjše rasti je motil le preveč naprej nagnjen in po naklonu nenastavljiv vzglavnik, ki ni dopuščal sproščeno naslonjene glave. Spodobno prostorna je zadnja klop, do katere se najlažje dostopa skozi sopotnikova vrata. Le desni prednji sedež se namreč pomakne tudi naprej, pri voznikovem pa se umakne le naslonjalo. Moteče je še to, da se naslonjali prednjih sedežev ne vračata v prvotni položaj, zato je treba naklon vedno znova nastavljati.

Prtljažnik je črna pika Swifta. Le 220 litrov sprejme in tu je konkurenca korak spredaj, saj se prostornine gibljejo okrog in nad 250 litri. Obenem je nakladalni rob previsok, tako da vsebino zlagamo kot v globoko škatlo, da je naše navdušenje nad uporabnostjo prtljažnika popolno, pa poskrbi ozka polička. Ta s prtljažnimi vrati ni povezana z vrvicami kot običajno, ampak jo je treba ročno postaviti pokonci, in če se zgodi, da jo pozabite položiti nazaj v vodoravni položaj, boste v sredinskem vzvratnem ogledalu namesto dogajanja za hrbtom videli le črnino. Še ni konec: ne da bi odprli prtljažna vrata, te poličke ni mogoče postaviti v prvotno lego, saj gib omejuje šipa.

Motor je ta trenutek le eden (kmalu pride še 1,3-litrski dizel), 1,2-litrski 16-ventilec z 69 kilovati največje moči, kar je za kilovat več kot pri starem 1,3-litrskem agregatu. Glede na revno odmerjeno prostornino in dejstvo, da nima turbinskega puhala, je motor zelo soliden, verjetno eden boljših te sorte. Da se po mestu in primestju premika hitro brez potrebe po priganjanju v najvišje vrtljaje, je kriv gladko tekoč petstopenjski menjalnik. Ta je bolj 'kratke' narave, zato je približno 3.800 vrtljajev pri 130 kilometrih na uro pričakovanih. Takrat motor ni več najbolj tih, ampak v mejah normale. Pa še poraba je zmerna; ob normalni vožnji (brez pretiranega varčevanja) bo ostala pod sedmimi litri.

Trenutno in povprečno porabo, doseg (okrog 520 kilometrov) lahko spremljate prek potovalnega računalnika, a so z načinom menjave prikaza informacij spet brcnili v temo. Gumb za upravljanje so namreč skrili med merilnike, zraven tistega za resetiranje dnevnega števca kilometrov. Konkurenca je že ugotovila, da je bolj praktičen gumb na obvolanski ročici ali pa vsaj na vrhu sredinske konzole. Motor se zažene s tipko start/stop, ko želimo le poslušati radio, pa je dovolj pritisk iste tipke, ne da bi hkrati stisnili še stopalki sklopke in zavore.

Na cesti se daljši, širši in s podaljšano medosno razdaljo zelo odraslo vede. Ni gumijast, ni poskakujoče trd – je nekje vmes. Volan je zelo lahkoten v mestu in dovolj komunikativen v ovinkih. Lega je bila glede na (manjše in tanjše) zimske gume kar dobra, na 16-palčnih pa mora biti tole že na pol dirkalnik. Pogrešamo naslednika GTI-ja v ponudbi.

Kar zadeva varnostno opremo, je Swift v vrhu. Prav pri vseh različicah opreme so serijski ABS z EBD, izklopljiv ESP, sedem varnostnih blazin (prednji in stranski blazini, zračni zavesi in kolenska blazina) in pritrdilna mesta za otroške sedeže isofix. Avtomobil se lahko pohvali tudi s petimi zvezdicami na testiranjih Euro NCAP. Pošteno. V najbogatejši različici Deluxe serijsko dobite še pametni ključ (zagon s tipko start/stop), po višini nastavljiv usnjen obroč, električno pomične šipe (samodejni pomik navzdol le pri vozniku), mp3- in USB-predvajalnik s šestimi zvočniki, ogrevana prednja sedeža in še nekaj malenkosti.

To je veliko in 'velika' je naenkrat postala tudi cena. Cena najosnovnejšega trivratnega modela se ustavi desetaka pod desetimi tisočaki, testnega so ocenili na 12.240, najdražji (petvratni Deluxe) pa stane 12.990 evrov. Tako Suzuki s tem modelom ne išče več kupcev, ki iščejo poceni avtomobil, ampak se kosa z znamkami, kot so Opel, Mazda, Renault in, opa, celo Volkswagen! Škoda le, da je izbor motorjev zelo reven in da ima nekaj 'kiksov', ki jih težko spregledamo.

Iz oči v oči: Dušan Lukič

Prav neverjetno je, kako lahko nekateri avtomobili vplivajo na voznikovo psiho. Samo nekaj sekund po tem, ko sem sedel za volan Swifta, sem se spomnil, kako je bilo v tistih mladih vozniških letih, ko je bilo treba motor v vsaki prestavi zavrteti do konca in navzdol nujno prestavljati z vmesnim plinom. Tale Swift je popolnoma odrasel, uporaben mestni (družinski) avto, a hkrati zbuja vozniško veselje. Nič hudega, da v resnici ni nadpovprečno zmogljiv, da je podvozje civilno mehko in da so sedeži in celotna notranjost povprečni. Pomembno je le, da se da za volanom uživati tudi, ko vozite po omejitvah. Če pri avtu iščete to, s Swiftom ne boste zgrešili.

Iz oči v oči: Vinko Kernc

Takole veliki Suzukiji, ki že desetletja slišijo na ime Swift, so skoraj enak čas tudi s tehničnega in uporabniškega stališča povsem zgledni avtomobili, ki morda res ne krojijo tehnične zgodovine, so pa med manj obremenjenimi vozniki in uporabniki precej priljubljeni. In ne zaman. Generacija, ki se je poslovila, je imela še to srečo, da je bila močno podobna Miniju, kar je bil brez dvoma še en razlog za priljubljenost. Tale, ki je pravkar shodil, te sreče nima, a ga zato ne kaže podcenjevati.

Matevž Hribar, foto: Aleš Pavletič, Matevž Hribar