Test: Toyota C-HR+ AWD - Elektrika za resne ljudi

Toyote so bile na naših cestah dolgo časa med redkimi avtomobili, ki so sploh vozili na električni pogon. Do polnih baterijskih avtomobilov pa že od začetka gojijo nekoliko zadržan odnos. Njihov prvi, katerega oznako še danes napišem s previdnostjo, bZ4X, vsaj od začetka tudi ni pisal najbolj pozitivne zgodbe. V tem času pri Toyoti sicer pri električnih pogonih še niso naredili kakšne revolucije, so pa naslovili in izboljšali ključne točke, se ukvarjali z učinkovitostjo pogona, toplotno črpalko in predgretjem baterije denimo.

Tole je tako šele drugi njihov električno gnan model. Od uspešnice z enakim imenom (brez plusa) in hibridnim pogonom je sicer podedoval le ime in obliko, pa še to bolj čez prst. Dimenzijsko je že po občutku precej konkretnejši, je nižji in daljši (4,52 metra), medosna razdalja meri 2,75 metra, odločnejših in odraslejših potez ter bolj minimalističnih linij, tehnično pa seveda precej bližje bZ4X. Na trgu se torej giba v območju Renaultovega Scenica in Škode Elroq denimo.

Zasnovo notranjosti in uporabniške izkušnje boste mnogi znali ceniti; kaj pa kompromisi spuščajoče se strehe?

V notranjosti pa tipična Toyotina japonska pragmatičnost pri uporabniški izkušnji, ergonomiji in materialih. Okoli mene je dovolj vsebin za mišični spomin v obliki lepo dimenzioniranih in pregledno razporejenih fizičnih bližnjic, tudi za nastavitev temperature. Volan je denimo eden najbolj utiliranih in preglednih na trgu, perfektno okrogel, s tankim obročem in kupom stikal. In kdaj ste nazadnje videli namensko stikalo za ponastavitev števca kilometrov in nastavitev svetlosti voznikovega zaslona? 

Vzdušje prijetno in kvalitetno, materiali robustni na pravih mestih. To tudi pomeni, da izkušnja ni povsem odvisna od vmesnika na zaslonu, za katerega ne bi rekel, da ravno razočara, je pa precej osnoven in ne gre ravno za dovršeno zasnovo. Možnosti zabave med polnjenjem se zaključijo pri glasbi in podcastih. Avto za resne ljudi torej.

Pogled na voznikov instrumentni zaslon z enostavnim prikazom potem seže nad volanom. Ampak najdem primeren položaj. Tudi nad sedenjem nimam pripomb. Pred stikali na sredinski konzoli sta dve mesti za polnjenje mobilnih telefonov, ki zasedata najbolj priročno lokacijo v kabini, po mojem občutku tudi na račun odlagalnega prostora, ki bi lahko bil malo bolje premišljen. Vrtljiva prestavna ročica mi sicer ni najbolj intuitivna. Prijetna uporabniška izkušnja brez izrazitih frustracij, ki na udoben način izgine v moj vsakdan. V kvalitetnem ambientu. Ni pa torej za tiste, ki iščete ambicioznost pri funkcionalnostih in oblikovanju.

Če se ozrem nazaj, potem vidim, da ta kupejevska streha vendarle ni brez kompromisov. Tudi za voznika v obliki slabše preglednosti zaradi debelih zadnjih stebričkov, s tem bi sicer brez težav preživel. Glave višjih potnikov zadaj se znajo strehi hitro približati. Prtljažnik potem meri 416 litrov, s podrtimi sedeži 1207, kar je za ta razred - ja, povprečno v najboljšem primeru. Nakladalni rob je visok, dvojno dno sicer ponuja prostor za polnilne kable, sprednjega prtljažnika namreč nima. Torej ja, glede na to, da mi ta streha v estetskem smislu ne naredi prav veliko (čeprav ne izgleda slabo), so pomisleki na mestu.

Tudi v vožnji pokaže veliko zrelosti

Na voljo so tri pogonske različice z manjšo (54 kWh neto) ali večjo baterijo (72 kWh neto) ter sprednjim ali štirikolesnim pogonom. Tale najmočnejša z dvema motorjema in večjo baterijo, Style, ima lepo zalogo moči (252 kW oz. 343 KM) ter 438 Nm navora, pri čemer je sprednji motor občutno močnejši.

Tole je nadvse prijeten in suveren avto v vožnji. Podvozje daje robusten občutek, z zanesljivim blaženjem udarcev grbin in dobrim nadzorom gibanja čez neravnine. Toyota v svojih materialih omenja celo vznemirljivost, kar je vseeno že precej domišljavo. Ampak C-HR+ je še kar natančno in lepo vodljiv križanec, četudi ne najlažjih nog skozi zavoje, z naravnim občutkom krmiljenja in dobro uravnoteženostjo poskrbi za lepo merico samozavesti. Na drugi strani so potem še odločni pospeški te najmočnejše različice, ki do stotice potrebuje le 5,2 sekunde. Moč zna podajati lepo in udobno kljub temu, da nima posebej udobne in športne vozne nastavitve (ob normal še snow in eco).

Boljša poraba in serijski 22-kilovatni polnilnik

Tole je skupaj s prenovljenim bZ4X po manj prepričljivi premieri sicer Toyotina prva priložnost za popravni izpit pri električnem pogonu. In? Slika se je nedvomno popravila. Pri meni se je povprečna poraba v jesenskem temperaturnem prehodu s pretežno avtocestnimi kilometri ustalila pri 17,7 kWh na 100 kilometrov. Čisto soliden rezultat za 4,52 metra dolgega križanca. Z 72 kilovatnimi urami uporabne zmogljivosti baterije to pomeni 406 kilometrov dosega na celotno kapaciteto in postanek za polnjenje na potovanju na dobrih 300 kilometrov. Ta bo za polnjenje od desetih do 80 odstotkov trajal pol ure (največ 150 kW), kar je nekako v povprečju, medtem ko je 22-kilovatni polnilnik za izmenični tok pri modelu Style serijski.

Zrelo in dovršeno se potem vedejo asistenčni sistemi, kar danes nikakor ni samoumevno. Vsaj med primerljivimi avtomobili je nedvomno med bolj elegantno delujočimi prilagodljivimi tempomati, ali voznimi asistenti, če želite. Všeč mi je tudi dostopnost nastavitev voznega asistenta, ki lahko v trenutku postane običajen tempomat. Zvočna opozorila so na drugi strani zmerna in nikoli panično ne iščem možnosti izklopa, pa tudi to je lahko narediti.

Potipajmo še cene

Vstopni Executive s sprednjim pogonom in manjšo baterijo stane 39.490 evrov (doseg po WLTP 456 km). Executive z večjo baterijo stane 43.990 evrov in ima obenem najdaljši doseg po WLTP (609 kilometrov). Na vrhu pa je torej Style AWD z dvema motorjema in pogonom na vsa kolesa, ki stane vsaj 51.490 evrov. Kar 7500 evrov več za močnejši pogon, bolj uravnoteženo vozno dinamiko in občutno manj dosega torej (kar 104 km razlike po WLTP).

No ja, nekaj se nabere tudi opreme. Executive ima serijsko 14-palčni infotainment, dva brezžična polnilca, ogrevana sprednja sedeža in volan, adaptivni tempomat, opozorilnik mrtvega kota in paket Toyota Safety Sense. Style doda 20-palčna platišča, panoramsko streho, 360-stopinjsko kamero - ki ima med drugim lepo ločljivost na zaslonu - in samodejno parkiranje Toyota Teammate, pomoč pri menjavi pasu, opozorilnik za prečni promet spredaj, 9-zvočniški sistem JBL, električno nastavljiv voznikov sedež, oblazinjenje iz umetnega usnja in semiša, ambientno osvetlitev in ogrevano vetrobransko steklo. Style ima tudi 22 kW polnilnik za izmenični tok (Executive trifazni 11 kW) in dovoljuje vleko 1.500 kg, Executive pa 750 kg. Style je torej poln paket, Executive 80 kWh pa razumna izbira.