Test: Volkswagen Beetle 2.0 TSI DSG Sport

Potem se nisem več smejal; celo več, zdaj razglašam, da je Beetle lahko tudi precej športna zverinica, sploh če govorimo o najbolj športnem paketu, ki sliši na ime 2.0 TSI DSG Sport z 200 'konjiči'.

Najprej pa se moramo posvetiti obliki

Ta je zares bolj dinamična. Avtomobil je, kot je v avtomobilskem svetu v navadi, pridobil nekaj milimetrov (84 v širino in 152 v dolžino), hkrati pa je nižji za 12 milimetrov. Motorni pokrov je daljši, vetrobransko steklo je postavljeno bolj nazaj, zadek dopolnjuje spojler. Volkswagnov glavni oblikovalec Walter de Silva (koncern) in Klaus Bischoff (znamka Volkswagen) sta ohranila tradicionalne poteze, pravzaprav legendarno obliko, hkrati pa sta mu niti ne tako diskretno dala svež pečat.

Če se spomnite, so leta 2005 (ne, ni napaka, res je bilo pred skoraj sedmimi leti!) v Detroitu prikazali študijo Ragster, nekakšen športen model na osnovi novega Beetla. Ker je bil odziv ljudi na prototip odličen, je Ragster služil kot nekakšna vizija, v katero smer bi lahko šel naslednik. In v resnici so zavili proti dinamičnejši obliki, ki je zaradi sprememb zunanjosti ponudila tudi več prostornosti v potniški kabini, saj sta širša tudi koloteka (spredaj za 63 mm, zadaj za 49 mm), izdatnejša pa je še medosna razdalja (za 22 mm).

Poglejte na fotografijo in se slinite, kot se je veliko ljudi oblizovalo med našim testom po Ljubljani; kar 19-palčna kolesa s posebnimi platišči zgolj za 147-kilovatno različico mu odlično pristajajo, sploh če se pod njimi svetijo rdeče zavorne čeljusti; bela barva z napisom turbo nad obema pragoma je tako dobro zastavljena, da si drugačnega poskočneža sploh ne predstavljam. Pri zastopniku so pozabili le na biksenonske žaromete z dnevnimi lučmi v LED-tehnologiji, ki bi jih tak avtomobil za dvigovanje imidža znamke Volkswagen vsekakor moral imeti, kar pa kljukica na seznamu dodatne opreme in doplačilo 748 cekinov zlahka popravita.

Potem pa pogled v notranjost ...

... in spoznanje, da tudi s prirastkom tistih nekaj milimetrov Beetle še vedno ostaja avtomobil za dva odrasla potnika. Saj ne rečem, da zadaj ne bi mogli stlačiti tudi dveh višjeraslih prijateljev, vendar najprej poskrbite, da se bosta prej razmigala ali pa v času veselega decembra vsaj popila kakšen deci ali dva kuhanega vinčka, da bosta bolj gibčna. Pa nikar preveč, sicer boste dobili novo dodatno opremo – za vedno.

Šalo na stran, prostora zadaj je res malo, prav tako je podpovprečen prtljažnik. Zgolj za primerjavo: Golf, s katerim si Beetle deli platformo, ima kar 40 litrov več prostora za torbe in potovalke. Spredaj pa je povsem druga zgodba. Pogrešali smo sicer malce več odlagalnih površin, čeprav sta žepka v vratih z elastiko ter dodaten klasičen predal pred sovoznikom (poleg tistega nižjeležečega, ki se odpira od zgoraj navzdol!) res dobri pogruntavščini, vendar sta prostornost in tudi ergonomija povsem na ravni drugih Volkswagnovih modelov.

Celo več, z dodatnim belim (ker je pač avtomobil zunaj bel) vložkom, ki se vleče od zgornjega dela armaturne plošče proti spodnjim delom stranskih šip, je občutek prostornosti in nenavadnosti precej izrazitejši. Všečno. Oblikovalci so imeli pri tem avtomobilu vsekakor srečno roko, saj novi Beetle zleze človeku pod kožo tudi, če na začetku ni njegov pristaš.

Pa tudi kakovost izdelave je dobra, če ne štejemo stranskega stekla na voznikovi strani, ki se večkrat kar ni hotelo vrniti v izhodiščni položaj. Pogrešali smo pa dodatne tri merilnike na vrhu sredinske konzole, ki prikazujejo temperaturo olja, količino polnilnega tlaka v turbopuhalu in štoparico. Kolikor mi je uspelo razbrati iz prospektov, spada to pri vseh Beetlih v dodatno opremo, za katero hočejo 148 evrov, pa še to bo na voljo šele kasneje. No, volkswagnovci, zgodba je podobna kot pri prednjih lučeh: to bi moralo biti serijsko, vsaj pri najmočnejši različici. Sicer bi potem drobnoprodajna cena zlezla v višave (pozor, osnovni Beetle stane le slabih 18 tisočakov, kar je ob nekdanjih zasoljenih cenah prav ugodno!), vendar drugačnega GTI-ja pač ne more imeti vsak.

Zakaj GTI, se sprašujete

Zato ker ima za deset tisočakov dražji Golf GTI enak menjalnik in enak motor, le da ima deset 'konjev' več. Torej je Beetle v resnici ugodnejši? No, mogoče bi bil odgovor celo pritrdilen, če ne bi upoštevali tudi opreme in predvsem dejavnika užitek v vožnji. Pri Golfu so poskrbeli za izrazitejši zvok motorja in menjalnik DSG ob vsakem prestavljanju bučno pozdravi potnike v avtomobilu in naključne sprehajalce ob cesti. Še najraje pri prestavljanju ob zmernih vrtljajih, ko na hitro 'zmečeš' prestave od križišča do križišča.

Pri Beetlu tega ni ali, bolje rečeno, na razigrano dogajanje med zobniki samo nakazuje. Saj malce zabobni, a od slušnih užitkov ne boste imeli prijetnejšega spanca. Potem je tu še podatek, da so pozabili (beri: privarčevali) pri obvolanskih ročicah, ki jih v Beetlu ni. Tako ostaja samo samodejni način prestavljanja in pomikanja prestavne ročice naprej (za prehod v višjo prestavo) ali nazaj (za nižjo). Hudiča, lahko bi že končno obrnili to shemo prestavljanja, saj bodo drugo leto začeli nastopati v SP v reliju in Sebastien Ogier prav gotovo ne bo imel 'obrnjene' sheme v svojem Polu WRC.

Drugače pa gre minus še neizklopljivemu stabilnostnemu sistemu ESP (saj je navsezadnje športni avtomobil, kajne, Volkswagen?) in odstotnosti sistema za prostoročno telefoniranje, vsekakor pa velik plus podvozju, trakciji in predvsem kombinaciji motor-menjalnik. Gospodje (in gospe), ali pa bi moral reči gospodične, saj v prejšnjih Beetlih vidim precej mičnih mladenk, tako hitrega Hrošča prav gotovo še niste doživeli.

Šeststopenjski dvosklopčni menjalnik DSG hitro in uglajeno poskrbi za najidealnejši prenos moči, ESP pa trdo dela, da moč spravi na (pozimi prevečkrat popeskane) ceste. Podvozju in razporeditvi mase pa so inženirji očitno namenili precej mesecev ali celo leto, saj omogočata zelo hitre vstope v ovinke in tudi dinamične izstope, če le ne poseže vmes ESP.

Beetle kljub obliki, ki je še daleč od najidealnejše oblike obrnjene kapljice vode, nikoli ne razočara, niti pri večjih hitrostih (piš vetra) niti pri smerni stabilnosti (bočni veter) ali pri polnem zaviranju, ki je na žalost vedno pogostejša praksa na naših avtocestah. Pozna se, da so že pri tovarniških testih veliko kilometrov opravili na nemških avtocestah.

Na začetku skeptičen, potem pa...

Če sem na začetku malce skeptičen vstopil v novega Beetla, potem je bila misel ob izstopu ob znanem vonju pregretih gum ter utrujenih zavor veliko jasnejša: novi Bettle ni samo oblikovno bolj športen, ampak je (verjetno v nasprotju z 1.2 TSI ali 1.6 TDI) najposkočnejša različica, zelo blizu raketam v spodnjem srednjem razredu.

Bi bil 1.4 TSI najboljša kombinacija?

Mogoče. Če se spomnimo na Ferdinanda Porscheja, lahko mirno rečemo, da je Beetle bližje Porscheju 911 kot Golfu GTI. Osnovne poteze, ki vztrajajo še dandanes, so namreč enake, saj jih je zrisal isti vizionar. To pa se dobro sliši, kajne?

Besedilo: Aljoša Mrak, foto: Aleš Pavletič

Iz oči v oči: Dušan Lukič
Tak avtomobil človeka težko pusti hladnega, pa naj gre za resnično dopadljivo obliko, športno brbotajoč zvok iz izpuha ali prostornost in zračnost kabine. Po drugi strani čustva, le da negativna, vzbujajo odsotnost Bluetootha, DSG, ki je vedno prestavo previsoko ali prenizko, in odsotnost ročic za njegovo upravljanje ob volanu. Beetle torej ja, dvolitrski TSI tudi, o kombinaciji vsega drugega pa bi bilo treba ponovno razmisliti.

Iz oči v oči: Matevž Hribar
Če je bil prejšnji Hrošč zaradi nostalgične oblike in zaradi tiste vazice za rožico ob volanu hipi, potem je tale najnovejši Turbohrošč rejver. Z bolj športnim videzom, ogromnimi platišči, nič kaj sramežljivim napisom TURBO na boku in z razbijaško močnim motorjem se je iz zakajenega otroka cvetja prelevil v hiperaktivnega obiskovalca Ambasade Gavioli, ki ga na stare čase spominjajo le še hlače na zvonec, ki pokrivajo čevlje z debelim podplatom. Torej: Beetle gre v korak s časom. Palec gor!