Še bolj nadarjen za prevoz... bolj ali manj vsega

Caddy ima za seboj pestro zgodovino, dolgo že več kot štiri desetletja. Okrogla obletnica je bila pred tremi leti, a jo pri Volkswagnu niso obešali na veliki zvon, čeprav so z njim prepričali več kot tri milijone kupcev. Morda se jim zgodba ni zdela dovolj pomembna ali pa ni bilo nikogar, ki bi jo spravil skupaj in uredil dosje o avtomobilu, ki je zdaj na cestah v peti generacijski podobi. Kakorkoli že, Caddy se je leta 1978 pojavil kot dvosedežni kamionet na osnovi Golfa prve generacije in z odprtim tovornim prostorom, na katerega se je dalo pričvrstiti plastično nadgradnjo.

S tem elementom so naredili dober posel tudi v velenjskem Veplasu, v katerem so znali iz sintetičnih vlaken in smole izdelovati marsikaj, med drugim tudi takrat zelo priljubljene jadralne deske. Caddyja so med drugim nekaj časa izdelovali tudi v bosansko-hercegovski avtomobilski tovarni TAS, od koder sta za nekdanji jugoslovanski trg prihajali tudi prvi dve generaciji Golfa.

No, prvotnega Caddyja so znali uporabljati številni obrtniki, ki so z njim prevažali stroje, orodje in material, in spomnim se, da je bil v pomoč tudi nekaterim kmetom, ki so na tovorni prostor nalagali zaboje s krompirjem, vreče s semeni in še marsikaj drugega.

Zametki tistega, kar danes predstavlja najnovejši Caddy, so se začeli že z drugo generacijo, ko je s stopničasto-kapičastim zadnjim delom prišla tudi potniška izvedba in je dobil špansko sestrično, Seatovo Inco. Potem so pri Volkswagnu kar dolgo premlevali, kakšen naj bo velikoprostorec, ki je hkrati dostavnik in osebni avtomobil, in še dvakrat jim je uspelo.

Po vzoru hišnega prvaka

Iz preteklosti pa nazaj oziroma naprej v sedanjost. Pravzaprav v moderno dobo, kajti novi Caddy ni samo prevozno sredstvo z razkošnim prostorom za prevoz tovora in ljudi, ampak avtomobil, ki so mu pri Volkswagnu namenili znaten del tistega, kar pripada najnovejšemu Golfu. Ker so ga postavili na enako platformo, je dobil tudi številne asistenčne sisteme, med njimi tudi takšne, ki doslej v tem razredu niso bili običajni, času in smernicam primerno pa sta ga oplazili tudi digitalizacija n komunikacijska povezljivost.

Od zadnje, pretežno rahle estetske pomladitve je minilo pet let in Volkswagnovi oblikovalci so imeli dovolj časa za razmislek o podobi naslednika. Ker gre za avtomobilski razred, v katerem sta prostornost in uporabnost pomembni vsaj toliko kot zunanja podoba, če ne še bolj, so iskali kompromise in se oprijeli navdiha hišnega prvaka, ki se jim je prikazoval pred očmi zlasti pri kreiranju prednjega dela.

In očitno je Golf referenca za nove Volkswagnove avtomobile. Pri Caddyju so namreč povzeli kar nekaj Golfovih karoserijskih linij, vetrobransko steklo je precej položno, žarometi delujejo ostro in maska hladilnika je prepoznavno izrazita. Tudi zadaj je stilska preobrazba očitna, v največji meri pa jo zaznamujejo pokončne luči s svetilnimi diodami in zatemnjeno steklo prtljažnih vrat pri bolje opremljenih različicah.

Seveda pa Caddy nikakor ni Golf s povišano streho. Takšno pojmovanje bi bilo preveč preprosto, kajti njegova genetika je vendarle dostavniška. S tem mislim, da sta njegovi paradni disciplini predvsem prostornost potniške kabine in prtljažnika ter nadpovprečna prostorska prilagodljivost prostora. Torej lastnosti, ki jih novodobni modni in priljubljeni križanci ne premorejo v zadostni meri, od morda prenagljenega opuščanja enoprostorskih avtomobilov pa druge ustrezne alternative pravzaprav ni.

Prostorsko razkošje za potnike in prtljago

Novi Caddy je v primerjavi s prejšnjim pridobil v dolžino devet centimetrov in zdaj meri skoraj točno štiri metre in pol. Prevedeno v prostorninsko mersko enoto to pomeni, da je v njem (še) več prostora za potnike in prtljago. Prtljažnik z velikimi in (vsaj za moč ženskih rok) težkimi dvižnimi vrati namreč pri postavljeni zadnji klopi od dna do stropa lahko sprejme za 1.213 litrov prtljage ali tovora, in če to ni dovolj, ga je mogoče še znatno povečati z zlaganjem sedežev.

Zadnjo klop sestavljata dvosedežni del in posamični sedež, ki jih je vse z nekaj spretnosti mogoče tudi odstraniti. Pohvalno, kajti v večini tovrstnih avtomobilov te možnosti ni. Prostor za tovor tako doseže 2,5 kubičnega metra, medtem ko ga je v dolžino za okrogla dva metra.

Potnikom na zadnji klopi ni hudega. Vsi trije imajo enake sedalne površine, prijazno nastavljive naklone naslonjal in predvsem dovolj prostora za kolena in glave. Po vzoru nekdanjih enoprostorcev sta na hrbtiščih prednjih sedežev tudi zložljivi mizici, ki sta zaradi nastavljivega naklona uporabni za malico na poti ali kot podlaga za tablični računalnik.

Pri vstopanju skozi odprtino širokih drsnih vrat sem si zaželel (morda sem prezahteven), da bi jih odpiral elektrificirani mehanizem, a me pri Volkswagnu niso razveselili s stikali, s katerimi bi jih lahko upravljal, sedeč za volanom, in na daljavo s kontaktnim ključem. Elektrika pomaga smo toliko, da slabo zaprta vrata do konca potisne v ležišča, a te asistence ni na seznamu serijske opreme.

Kot tudi niso žarometi s svetilnimi diodami, prav tako ne prilagodljivi tempomat ali digitalizirana instrumentna plošča, kar bi v avtomobilu, ki z najmočnejšim motorjem in številnimi dodatki stane 35 tisočakov, nekako pričakoval. Caddy je serijsko opremljen s sistemom za preprečevanje naleta in za zaviranje v sili ter tudi s sistemom za zaviranje v sili pri zavijanju levo in za izogibanje oviram.

Za že omenjeni prilagodljivi regulator hitrosti z elektronskim pomočnikom za samodejno vožnjo v zastojih in za pametne žaromete se mi zdi doplačilo smiselno. Verjetno bi še najlaže pogrešal digitalne merilnike, ki so sicer tudi estetska popestritev armaturne plošče in osrednji komunikacijski zaslon z upravljalnimi ikonami, ki so izrinile mehanska stikala. Med njimi tudi za nastavitev klimatizacije, ki zahteva preveč voznikove pozornosti in odvrača pogled s ceste.

Morda so šli Volkswagnovi tehnološki navdušenci korak predaleč od uporabniške prijaznosti, ampak tudi to je očitno davek digitalne dobe. Nekoliko me je osupnila tudi trda plastika armaturne plošče in prepričan sem, da bi se s kritiko strinjal še kdo, ki se spomni časov, ko so bile notranjosti Volkswagnovih avtomobilov vzor tako pri kakovosti materialov kot izdelavi.

Prikrivanje dostavniškega izvora

Toda če boste zamižali s pol očesa, se boste na Caddyjevem voznikovem delovnem mestu hitro počutili dobro in domače. Sam sem sicer porabil kar nekaj časa za pravšnjo nastavitev sedeža in volana. Sprva se mi je dozdevalo, da sedim previsoko, merilniki pa so prenizko, kmalu pa sem ugotovil, da je tako zaradi zelo velikega vetrobranskega stekla. Odlično preglednost spremljajo še pregovorno redoljubna ergonomija, udobna prednja sedeža in položaj za volanom, ki ne povzroča občutka, da gre za dostavnik.

Če sem iskren, vse to v Volkswagnovih avtomobilih vselej kar nekako pričakujem. Tudi v vožnji Caddy ponudi skoraj enake občutke kot v osebnem avtomobilu in skoraj popolnoma zataji dostavniške korenine, zato si mislim, da se bodo z njim spoprijateljile tudi predstavnice lepšega dela vozniškega občinstva.

Podvozje je spredaj skoraj enako kot pri Golfu, zadaj pa je bilo treba zaradi večje nosilnosti tovorne izvedbe namestiti togo premo, kjer za boljšo voljivost zdaj pomagajo še prečna vodila in za več udobja namesto prejšnjih listnatih zdaj skrbita vijačni vzmeti. Napredek pri voznih lastnostih je v primerjavi s prejšnjo generacijo opazen. Hitro sem začutil, da je Caddy z neposrednejšim krmilnim sistemom precej bolje vodljiv in natančen, pravzaprav dopušča aktivno vožnjo s ščepcem športnega pridiha.

Kljub spremenjenemu vzmetenju zadnjih koles in v celem limuzinskemu videzu Caddy še vseeno ne more ponuditi vrhunskega limuzinskega udobja. Na kratke cestne grbine se še vedno odziva precej čvrsto in zaporedno potresavanje med vožnjo čeznje ni posebno prijetno, zato bi namesto 17-palčnih platišč, ki so del dodatne opreme, raje izbral za palec manjše in ustrezno višje gume z boljšo sposobnostjo blaženja. Pohvala gre tudi zavoram, ki so 1,7-tonsko gmoto tudi pri naglem zaviranju sposobne ustaviti v razdalji, primerljivi tudi z manjšimi in lažjimi avtomobili.

Glede protihrupne izolacije je treba biti pripravljen na rahle kompromise, ki jih narekuje dostavniška genetika. Nekje iz ozadja v potniško kabino prodira zaznaven, a ne moteč zvok, ki ga verjetno ustvarja vrtenje koles, medtem ko je vetrni šum tudi pri večji hitrosti v sprejemljivih mejah. Odločitev za najmočnejšega med dvolitrskimi turbodizelskimi motorji se mi zdi najbolj posrečena izbira, še zlasti to velja, če je avtomobil pogosto težnostno nadpovprečno obremenjen in če so mu namenjene daljše relacijske vožnje.

Pogonski stroj, ki iz sebe iztisne 90 kilovatov (122 'konj'), je oborožen z dvojnim vbrizgavanjem sečnine in z dvema katalizatorjema, vse to s posvečenim ciljem zmanjšanja škodljivih izpustov v ozračje. Motor res deluje presenetljivo tiho, le pri zelo grobem pospeševanju z rezkim renčanjem oznani, da nima rad visokih vrtljajev na robu delovnega območja, ampak tja ga zaradi hitrega doseganja največjega navora niti ni treba priganjati. Zato niti nisem vklapljal športnega voznega režima, saj se mi zdi, da nima pravega učinka.

Sodelovanje motorja in sedemstopenjskega dvosklopčnega samodejnega menjalnika je vzorno – občasno kritizirani DSG prestavlja gladko, tekoče in brez sunkov, pravzaprav res mehkobno. Poraba goriva ostaja v sprejemljivih okvirih, na merilnem krogu je povprečje naneslo 6,2 litra plinskega olja na 100 kilometrov. Pri avtocestni hitrosti se povzpne do pol litra nad to vrednost, med umirjeno podeželsko vožnjo pa je lahko za nekaj decilitrov manjša.

Novi Caddy je torej zopet razkril svoje številne talente, začenši s prostornostjo in prilagodljivostjo ter v nadaljevanju z več kot dobrimi voznimi lastnostmi. Boj za kupce bo verjetno precej oster in nemškemu velikoprostorcu tekmeci ne bodo prizanašali, še najmanj pri ceni, ki je občutno višja kot pri tako uveljavljenih imenih, kot so Citroën Berlingo, Peugeot Partner in ne nazadnje tudi prihajajoči Renault Kangoo. A treba je tudi upoštevati, da zna in zmore tudi kaj več kot večina naštetih.