Po videnem pride vprašanje: zakaj vzeti večji avto?

Več moči, večji motorji, več navora ... vse to so dejavniki, ki naj bi pripomogli k temu, da je avtomobil privlačen, zabaven za vožnjo. Prepričan pa sem, da nas je večina svoje prve kilometre naredila s kakšnim malčkom, ki je v dolžino meril (precej) manj kot »magične« štiri metre, njegova moč pa je bila v prometnem dovoljenju zapisana z dvomestno številko. Morda je bil to celo Volkswagen Polo.

Od tedaj je minilo že kar nekaj let in tudi mojega imena že nekaj let ni bilo napisanega v prometnem dovoljenju avtomobila, v katerem sam raje ne bi sedel na zadnjih sedežih. A tudi Polo ni več takšen. Merilni trak se namreč že nekaj let ustavlja malenkost preko štirih metrov, zaradi česar bi ga pred nekaj leti nekako uvrstil v Golfov razred. A po duši vendarle ostaja v »svojem« razredu. Le vse boljši je.

Pred njim je sicer v zadnjih letih življenja nekoliko nehvaležna ali kar zahtevna naloga. Konkurenco mu bosta že znotraj hiše delali Seat Ibiza – prenovljeno sem sredi poletja utegnil zapeljati v Španiji, nedavno pa se je že znašla tudi na našem testu – in pa povsem nova in večja Škoda Fabia. A ko sem prvič uzrl testnega Pola, sem za trenutek vseeno pomislil, ali gre zgolj za prenovljen ali pa že za kar povsem nov avtomobil. Oblikovalci so se namreč dovolj zavzeto lotili dela, da povezava z »izvirnikom« ni takoj očitna.

In če sem nekoliko višje omenjal Golfa – po njegovem (in Arteonovem) zgledu je dobil tudi pas LED-svetil, ki glavne žaromete povezuje z logotipom znamke na sredini motorne maske. Priznam, da me s tem niso navdušili, vendarle pa je zunanja podoba vozila doživela velik napredek – še posebej zadek, kamor so mu oblikovalci prvič doslej namestili deljene luči in tako nekoliko razbili monotonost. Tudi te so nekoliko povzete po večjem bratu.

In podobnost med njima se ne konča pri zunanji podobi, pri karoseriji, pač pa se seli tudi v kabino. A ne v preveliki meri, za kar sem odgovornim v Wolfsburgu izredno hvaležen. Uspeli so namreč obdržati za moje dojemanje skoraj idealno razmerje med analognim in digitalnim okoljem. Tako mi je recimo všeč, da so pri Volkswagnu (očitno) mnenja, da si tudi digitalna instrumentna plošča in infozabavni sistem oziroma njegov zaslon na dotik zaslužita varstvo armaturne plošče in nista postavljena na njen zgornji rob kot nekakšen »nebodigatreba«.

Ob tem vmesnik za pregledovanje podatkov potovalnega računalnika še naprej izpisuje podatke na sredino instrumentne plošče (če instrumentna plošča prikazuje klasičen pogled), upravljati pa jo je mogoče z bližnjičnimi stikali na volanu. Pravih, ne kapacitivnih, pri katerih pogosto ne veš, katero funkcijo (če sploh) si izbral. Zaslon infozabavnega sistema je ravno pravih dimenzij in resnično nisem čutil najmanjše potrebe po palec ali dva večjem, kot jih v večjih modelih utegne ponuditi konkurenca. Sem pa bil prijetno presenečen nad možnostjo hkratne povezave dveh pametnih telefonov – četudi je med testom nisem izkoristil.

No, ključ, ki ga je bilo potrebno pri testniku s paketom opreme Style vstaviti v ključavnico ob volanskem drogu, je morda skoraj zastarel, a pri Volkswagnu omogočajo tudi zagon motorja na ključ. To pa je tudi edini korak predaleč k analognemu svetu (če sploh).

Preberite še: Volkswagen Polo - zrasel ni le v centimetre

Največjo kritiko pa si na drugi strani zasluži vmesnik klimatske naprave. Očitno je namreč, da so na dotik občutljiva stikala za nastavitev temperature razvijali izključno moški inženirji s strogo pristriženimi nohti. Površine za nastavljanje temperature so namreč relativno tanke, zaradi česar bodo imele predstavnice nežnejšega spola z daljšimi nohti pri nastavljanju ustrezne temperature zagotovo precejšnje težave. In ko sem že ravno pri stikalih. Le čemu je stikalo za vklop vseh štirih utripalk po novem postavljeno precej bližje sopotniku kot pa vozniku?

Splošno počutje v avtomobilu je sicer na dovolj visoki ravni, za kar gre zasluga številnim elementom, kot so tekstilne obrobe na vratih in bolj prijetna plastika, pa tudi udobnim sedežem, ki obenem ponujajo nadpovprečno mero bočnega oprijema. Priznam, da sem ob prvem pogledu nanje na sprednjem blatniku vozila že začel iskati črko R, ki bi nakazovala na paket opreme R-Line. Seveda je nisem našel.

Sem pa zato ob omenjenem vmesniku klimatske naprave našel še stikalo za ogrevanje sedežev s spominsko funkcijo, zaradi česar se je ta tedaj, ko sem jo pustil prižgano ob odhodu iz vozila, samodejno vklopila tudi ob ponovnem zagonu. V zajetnih bočnicah sedežev se sicer na sredini skriva tudi dodatna zračna varnostna blazina, kar je ob solidnih LED-svetilih le še dodatna točka v prid prenovljenemu Polu in njegovi varnosti.

Udobje je sicer na dovolj visoki ravni tudi na zadnjih sedežih, kjer se bosta lahko kolikor toliko udobno peljala tudi dva odrasla potnika. Seveda pa gre to tudi deloma na račun prtljažnega prostora, ki s 351 litri prostornine (ta se s podiranjem sedežev poveča na 1.125 litrov) ni ravno med največjimi.

Polo je skozi leta zrasel v dolžino (pa tudi širino), ne pa v motor in njegovo prostornino. Ta je v testnem vozilu znašala le en liter, razdeljena pa je bila na tri zgorevalne komore oziroma valje – česar smo sicer že nekaj časa vajeni. Kljub temu je proizvedel 110 »konjev« in menim, da je bila številka ravno pravšnja. Moči je bilo namreč dovolj za vsakodnevne potrebe pa tudi avtocestnih hitrosti in prehitevanj se ni ustrašil, pač pa se je z njim spoprijemal povsem lahkotno.

Podajanje moči je sicer linearno in mehko, kar se povsem ujema s karakterjem vozila. Radarski tempomat, ki so mu ga namenili pri Volkswagnu – vmesnik se nahaja na volanu in ne na obvolanski ročici, kot je bila dolga leta navada pri številnih modelih znamke –, je bil zato povsem dobrodošel in smiseln dodatek. Pozitivne kritike si zasluži tudi menjalnik oziroma njegov računalnik, ki se dobro zaveda, kaj pomenita programa S in D. V obeh je pretikanje vsaj spodobno hitro, pri čemer pa v programu S (krajše za Sport) računalnik dopusti motorju, da se brez težav zavrti tudi do rdečega območja – hkrati pa s tem ne čaka predolgo – in da šele nato, ko je čas primeren, prestavi prestavo ali dve višje.

To sicer s potiskom prestavne ročice navzdol oziroma s pomočjo obvolanskih stikal lahko stori tudi voznik. Skratka, DSG, kakršnega sem od Volkswagna vajen in mu tudi kot ljubitelj ročnih menjalnikov ne smem očitati prav veliko – z izjemo obotavljanja v nizkih vrtljajih, zaradi česar je program Sport še toliko bolj dobrodošel.

Ob takšnih obetih sem zato Pola prav rad zapeljal na nekoliko bolj zavite ceste v osrčju slovenskih Julijcev. Ob pasivnem vzmetenju klasične zasnove z McPhersonovo vzmetno roko spredaj in poltogo premo zadaj sem se nadejal zabavne vozniške izkušnje, a so se visoka pričakovanja sprva izkazala za malenkost previsoka. Pogosto sem imel namreč občutek, da bo sprednji del vozila zdrsnil iz zavoja, res pa je, da so bile temperature ozračja in tal že precej blizu ledišča, kar je zagotovo pripomoglo k nekoliko slabši predstavi.

Primerjava s sestrsko Ibizo, ki sem jo poleti preizkusili v Španiji pri nekaj 10 stopinjah Celzija višji temperaturi in ob kateri sem tedaj zapisal, da voznika navduši s svojo igrivostjo zaradi neprimerljivih pogojev, torej ni na mestu, vseeno pa sem mnenja, da bi se malenkostna razlika med obema vendarle pokazala.

Ob običajni vožnji bo Polo po drugi strani ponudil udobno vožnjo brez pretiranega nagibanja karoserije, a tudi brez bolečin za hrbtenico. Zasnova podvozja in vzmetenja je namreč nastavljena na mehkejšo in udobnejšo vožnjo, kjer ima umirjena vožnja preko grbin prednost pred kirurško natančnostjo v zavojih. Temu bo namenjena izvedba GTI.

Prenovljeni Polo je torej potrdil visoka pričakovanja, ki so jih poleti zbudili Volkswagnovi možje ob njegovi predstavitvi, v kateri so napovedovali napredek na prav vseh področjih. S srednjim paketom opreme Style bo tako ponudil vse, kar bi pričakovali od drugega avtomobila pri hiši – in nemara celo od prvega. Tako z vidika prostora kot tudi opreme in udobja, ki ga je bilo dovolj za daljši izlet, recimo proti Dalmaciji. Škoda le, da si ga bo mladina – kot večino povsem novih avtomobilov – najverjetneje lahko privoščila šele čez nekaj let, ko bo zamenjal lastnika ali dva. Ne glede na to pa verjamem, da bo tistim, ki se bodo odločili zanj, služil kar nekaj časa.