Test: Volvo ES90 - Akustični azil, ki sem ga zapustil šele po 470 kilometrih

Stanje Volvovega prehoda na električni pogon je sedaj že v napredni fazi. Od klasičnih limuzin in karavanov so se poslovili. Preostali klasiki z bencinskimi in priključnimi pogoni, SUV-ji z bolj ali manj veteranskim statusom (XC40, XC60 in XC90), sicer še vedno vlečejo prodajo. Na drugi strani pa vztrajno kapljajo ambiciozni električno gnani modeli, ki že imajo večino in so že temeljito osvežili vzdušje znamke. Prvi izmed njih in sedaj edini Volvo, ki v imenu nima črke X, je tale petmetrska poslovna limuzina, ES90, ki se skupaj z EX90 bohoti na vrhu ponudbe.

Tudi ES90 brez dodatne razlage vendarle ne morem označiti za limuzino. Ima “fastback” silhueto, ki se kar nekako upira kategorizaciji in se počasi spušča proti visokem zadku. Po dimenzijah se primerja z BMW-jevim i5, Mercedesovim EQE in Audijevim A6 e-tron (medosna razdalja je pri 3,102 metra daljša od obeh), znotraj hiše pa z Zeekrjem 001, s katerim sta si pravzaprav precej podobna tudi v proporcih.

V dolžino meri 3,4 centimetra več od petih metrov. Ampak na fotografijah zaradi proporcev ne izgleda tako dolg. V živo pa sedaj vidim, da je v njem tudi kanček SUV-ja, je namreč visok (1,546 metra v višino, šest centimetrov višji od Audija A6 e-tron denimo) in robusten. Je pa nedvomno zanimiv (na primer dodatne zavorne luči ob zadnjem steklu) in še vedno eleganten, še vedno tudi Volvo. Mimogrede, vidite “periskop” na strehi? V njem je lidar, ki ga z novim modelnim letom ni več.

Narejen je iz aluminija in jekla, ki sta reciklirana v 29 oziroma 18 odstotkih. Ima 800V električni sistem in omogoča polnjenje do 350 kW moči. Torej občutno več kot zmorejo modeli nižje v ponudbi. S pogoni od 245 do kar 500 kilovatov moči ter baterijo z 92 ali 106 kilovati bruto kapacitete. Pri čemer pa obljubljajo tudi precej boljšo učinkovitost v primerjavi z EX90, ko je bil ta še na 400V sistemu. Navsezadnje obvlada tudi aerodinamiko (količnik znaša 0,25). No, pa da vidimo.

Tiho razkošje v pravem pomenu besede - z za moj okus pretirano digitalizirano uporabniško izkušnjo

Zajetna vrata se zaprejo kot da bi zaprl sef in zunanji svet kar nekako izgine. Razkošje voham že v zraku, vzdušje je več kot prijetno in mislim, da je ES90 tu celo konkretnejši od omenjenih nemških konkurentov. In medtem ko nekatere znamke očitno ne razumejo razlike med cenenostjo in minimalizmom, to pri Volvu očitno še vedno obvladajo. 

Enako sicer ne morem reči za uporabniško izkušnjo. Pod zaslonom so le tri stikala za upravljanje večpredstavnosti. Od tu naprej pa vse pretežno po eksperimentu Elona Muska. Sovoznikov predal se odpre na zaslonu, volan in zunanja ogledala se nastavljata iz menija. Infozabavni sistem se mi sam po sebi sicer ne zdi napačen. Dovolj enostaven po zasnovi in učinkovit, bližnjice so na pravih mestih. Osnova domačega zaslona je Google Maps, a testni ES90 žal ni povezan z internetom. Audio sistem s 25 zvočniki (Bowers & Wilkins) je eden najprijetnejših, kar sem jih slišal.

Voznikov zaslon je potem podoben tistemu v Zeekrjih, spet enostaven in pregleden. Ni mi jasno le zakaj na njem ni mogoče prikazati podatka o porabi. Zato moram izbrati možnost na vmesniku osrednjega zaslona. Če povzamem - izkušnja ni slaba, je pa zasnova konformistična. Pri Volvu tudi tukaj pogrešam več samosvojosti, ki jo marsikje drugod še vedno premorejo.

Spredaj se potopiš v "podmornico" udobja, zadaj skoraj stegneš noge, kaj ostane prtljažniku?

Objem sedeža je prijeten in obenem tudi bolj zanesljiv, kot sem vajen pri Volvu. Sedi se razmeroma visoko, ampak v ES90 se vseeno počutim skoraj kot v podmornici, vanj sem potopljen. Ramenska linija avtomobila je namreč visoka in vrata sežejo že skoraj prek mojih ramen. To sicer po eni strani še poudari občutek udobja, iz istega razloga pa se najbolje ne zavedam zunanjih mer avtomobila in manevriranje po parkiriščih in garažnih hišah povzroči nekaj stresa. Vrata so zajetna in pri plačevanju na cestninskih postajah v naši soseščini se moram že konkretno stegniti čez rob. Potem je tu še visoko postavljeno in ozko zadnje okno, skozi katerega se bolj slabo vidi. Oziroma nič, če je sredinski naslon postavljen pokonci.

Tega sicer brez težav podrete, v drugi vrsti je namreč ogromno prostora v vse smeri. Za težke poslovneže. Tudi na račun prtljažnika, ki ni ravno skromen, ampak meri pa razmeroma podpovprečnih 464 litrov, ob veliki odprtini. Je pa zato prostor prilagodljiv, zadnja klop se deli na tri dele in prtljažni prostor si lahko hitro konkretno povečaš brez da bi povsem izgubil funkcionalnost zadnje klopi.

V vožnji je umirjen in ležeren, vsaj dokler ne pohodiš desne stopalke...

Ta ES90 z dvema motorjema, ki skupaj zmoreta 335 kilovatov moči (455 KM) ter 670 njutonmetrov navora, je iz sredine pogonske ponudbe - z večjo baterijo. Ja, 455 konj je danes pri Volvu sredinska opcija. In ta sredina je kar zlata. Ne predstavljam si situacije, v kateri bi v tem petmetrskem velikanu rekel “veš kaj, tole bi pa lahko šlo malo hitreje”. Najprej zaradi tega, ker se požene več kot odločno in stotico doseže v petih sekundah in pol. 

Predvsem pa zaradi umirjenega razpoloženja. V njem se mi res nikamor ne mudi. Kabina je akustični azil, v vožnji je izjemno tih tudi ko hitrosti narastejo, v nadzoru gibanja karoserije pa ravno prav ležeren. Manj čuječ od BMW-ja in Audija, mehko absorbira večje neravnine in v kombinaciji s tem, da zna umiriti tudi voznika, je vožnja izjemno udobna in sproščujoča. Testni avto ima sicer zračno vzmetenje. Blaženje sicer ne blesti toliko čez grbine pri nižjih hitrostih. Podobno je pri EX90, celo XC90. Še posebej v primerjavi z nemško konkurenco.

Ampak med zavoji je povsem dovolj kompetenten za svoj značaj. Ostaja zbran, uravnotežen, sredi zavoja se zna aktivirati tudi zadek, ampak vse skupaj je nekako posredno, do neke mere tudi okorno ter neintuitivno. To pač ni njegova disciplina. Še hitra primerjava z Zeekrjem 001, ki sem ga vozil pred kratkim? Slednji je vseeno malenkost bolj osredotočen ter intuitivnejši v zavojih, povsod drugod pa je Volvo precej bolj prefinjen in zrel. Čeprav ceni nista za res primerljivi.

Varnostna oprema? Pričakovano je poln aktivnih sistemov, ki po občutku delujejo zanesljivo in nevsiljivo, brez tiste nevrotične invazivnosti, ki me pri kitajskih znamkah pod Geelyjevo streho pogosto živcira. Volvo ES90 bi naj imel celo najzmogljivejše računalniške zmogljivosti doslej in naj bi izjemno natančno spremljal voznika. Ne, da sem to med vožnjo zares občutil.

Občutil pa sem zmogljivost polnjenja in učinkovitost pogona... prvo polnjenje po 470 kilometrih potovanja

Ta ES90 bi naj svojo veliko baterijo od desetih do 80 odstotkov kapacitete teoretično napolnil v 22 minutah. Navedenih 350 kilovatov sicer nisem dosegel, je prišlo pa presneto blizu - 325 kilovatov. Po 50 odstotkih je potem moč polnjena sicer hitro spustila do 125 kilovatov. Ampak v času, ko sem se vrnil iz trgovine čez parkirišče s plastenko vode, je od 16-ih odstotkov prilezel že krepko čez 50.

S tem, da na polnilnicah z njim niti ne boste stali tako pogosto. Med preizkusom, ki je vključeval veliko avtoceste, je ES90 povprečno porabil 18 kWh energije na 100 kilometrov. Kar je zelo blizu tovarniškemu podatku 17 kWh in dober dosežek za petmetrsko limuzino. Obenem nisem zavestno varčeval, čeprav mi je pri električnem pogonu popuščanje za tistih deset odstotkov že prišlo nekako v kri. Ampak ja, s petmetrsko “limuzino” in 350 kilovati moči je pač mučno voziti pod omejitvijo.

To bi torej teoretično pomenilo 566 kilometrov dosega. Od polnilnice do polnilnice pa kakšnih 350, če upoštevam 70 odstotkov kapacitete baterije in nekoliko višjo porabo na avtocesti. Ampak ja, za lažjo predstavo: iz Ljubljane sem do Benetk krenil s polno baterijo. Nato do Padove in na izlet po okoliških hribih… nazaj grede sem pri 16 odstotkih polnil šele pri Portogruaru. Po dveh dneh in 470 kilometrih potovanja. Prepričljivo torej - tako na polnilnici kot na cesti.