Test: Volvo V60 Ocean Race

 Jasno je, da izžareva nekaj švedskega šarma in duha, a je pri tem asociacija na prvo žogo nesmiselna – Ikea ne vzdrži primerjave. Vsaj ne povsem. Ker, veste, pri Volvu gre za počutje, in to v tolikšni meri, da zna in zmore samo s počutjem, ko sedete za volanski obroč, povsem prepričati. In V60 stoji natanko v osrčju njihove ponudbe, kar pomeni tudi, da je V60 verjetno danes najbolj tipičen Volvo.

Danes Volvo, tudi V60, ni več tako drugačen od avtomobilov drugih znamk, kot je bil nekoč, vsaj tehnično ne. Je pa še vedno tako prepoznavno drugačen, da bi ne mogel biti karkoli drugega. Ne zgleduje se ne po Audijih, ne po Beemvejih in ne po Benzih. In tako je prav.

Kaj bo prinesel jutri, ni mogoče vedeti, ampak ta hip velja, da (tudi) V60 ni spremenjen v igralno konzolo z baterijo elektronskih igrač, ki z avtomobilom nimajo neposredne zveze. Kar je za marsikoga brez dvoma vesela novica. S tega zornega kota je V60 zelo klasičen. V60, kot rečeno, prepričuje, in to zelo uspešno, z bivanjem v njem, uspeva pa mu prepričati vse ključne čute: vid, sluh in otip.

Oči v veliki večini pohvalijo že zunanjost, a je za bivanje edino pomembna notranjost. Tu je, ker seveda izberete Ocean race, barvna kombinacija drugačna kot v Audijih: črno so skoraj povsem izrinili, prevladuje svetla bež – predvsem kot čvrsto usnje, nekaj pa tudi kot tkanina in kot plastika. Monotonost te barve razbija temno rjava za armaturno ploščo, k sreči pa so, uporabnosti na ljubo, predel, kjer so noge, odeli v temno barvo.

Očem prijeten je tudi videz – z zdaj že značilno Volvovo tanko sprednjo konzolo (za katero se zdi, da ima preveč gumbov, a so dovolj logično postavljeni, da ne zmedejo, z njimi pa je upravljanje preprosto in intuitivno), z armaturno ploščo preprostih, a čednih potez in s sedeži, ki obljubljajo natanko tisto, kar ponujajo: odlično počutje. Volanski obroč je res nekoliko velik, a prijeten za sukanje in z dobro preglednostjo skozenj na velika in lična merilnika.

Primerjati je nemogoče, saj je zadeva bolj ali manj subjektivna, a zdi se, da je vselej odličen avdiosistem postavljen v najbolj akustično avtomobilsko okolje, ki ga ne moti zunanji trušč, pa tudi značilne blage vonjave (novega) V60 so tisto, zaradi česar se človek v V60 vsakič znova rad vrne.

Zato se zdi, da je o tehničnih straneh V60 manj smiselno govoriti, kot smo sicer vajeni. Pa vseeno. V60 je športni kombi, kar pomeni, da s prostornino prtljažnika ni rekorder, je pa kljub temu uporaben zaradi možnosti podaljšanja prtljažnika s pomočjo deljive zadnje klopi v razmerju 40 : 20 : 40 in zaradi povsem ravnega dna, pod katerim je še nekaj predalov. Tudi glede prostornosti in ergonomije v kokpitu v V60 ni opaznih zamer.

S stališča uporabnosti in umestitve v prestižno kočijo tudi k motorju nimamo pripomb. Dizel teče mirno in se tudi kaj rad zavrti, čeprav po tem ni nobene potrebe, saj navorsko razvaja v nižjih in srednjih vrtljajih, šest prestav samodejnega, popolnoma spodobno hitrega (kar še zlasti velja za speljevanje) menjalnika pa tudi poskrbi za dobro pokritje motornih krivulj. Če motorne zmogljivosti in živahnost mehanike v prvi tretjini položaja stopalke plina ne bi silile v bolj dinamično vožnjo, bi bil lahko takle V60 tudi zelo varčen. Potovalni računalnik je namreč kazal povprečno porabo pri 60 kilometrih na uro štiri, pri 100 pet, pri 130 7,2 in pri 160 8,7 litra dizelskega goriva na 100 kilometrov.

Navsezadnje so tudi zmogljivosti stvar počutja in te, zavite v celoto z imenom V60, zelo lepo zaokrožajo današnjo podobo srednje velikega Volva. V tem trenutku se zato V60 zelo samosvoje zlahka postavlja po robu trem nemškim tekmecem.

Vinko Kernc, foto: Saša Kapetanovič