Toyota Auris 2.0 D-4D Sol

Ne bomo iskali vzrokov, zakaj so se pri Toyoti odločili, da po 40 letih (Corollo so na Japonskem prvič predstavili leta 1966) ukinejo uveljavljeno ime svojega modela in mu namenijo novo identiteto. Se je pa zanimivo vprašati, ali je Auris res tako zelo drugačen od Corolle?

Če pogledamo njegovo zunanjost, prinaša nove poteze. Med našim testom smo slišali celo komentar, da je podoben Peugeotu 307, kar sploh ni slabo, ko pomislimo na modele, ki privlačijo. Toda že drugi pogled je dovolj, da ugotovite, da prav daleč od tistega, kar je bila nekoč Corolla, Auris le ni. Je sicer bolj mladosten, toda ravno toliko, da ostaja zvest stalnim kupcem.

Notranjost je videti drznejša. Vsaj na začetku se zdi tako. Auris je prvi, ki je prišel na svet z dvignjenim sredinskim grebenom, zaradi česar je močno napredovala ergonomija v njem. Prestavna ročica in ročica parkirne zavore sta resnično ves čas pri roki in to velja tudi za komande na sredinski konzoli. Manj uporaben je predal pod grebenom, ki je preplitek, ima pregladko dno in je na splošno neuporaben. Ampak to vas pri količini preostalih predalov, ki jih najdete v Aurisu, ne sme motiti.

Bolj moteče je, da je iz podobno gladke plastike narejena armaturna plošča, kar daje vozniku in potnikom cenen občutek v notranjosti. Volanski obroč in sedeži bi prav tako lahko bili boljši. Niso slabi, ko govorimo o osnovnih zahtevah, a niso dovolj dovršeni. Na primer, sedež bi lahko šel še niže in ponujal boljši bočni oprijem, komande na volanskem obroču pa bi lahko bile bolj logično razporejene. Nikakor ne moremo razumeti, zakaj so komande za tempomat našle svoj prostor na obvolanski ročici, gumb za omejevalnik hitrosti pa na volanskem obroču.

Ali pa, zakaj gumba za potovalni računalnik niso uspeli ‘stisniti’ na eno od obvolanskih ročic ali na volanski obroč in so ga porinili med merilnike, kjer je povsem daleč. Podoben nesmisel lahko opazimo tudi zadaj. Zadnja klop se zloži zelo preprosto. Dovolj je en sam zasuk, s katerim porinete sedalni del za nekaj centimetrov naprej in naslonjalo položite v ravni položaj. Sicer genialna ideja, ki pa izgubi smisel v trenutku, ko ugotovite, da je stopnica, ki loči prtljažni del od potniškega, še vedno tu.

Še bolj nejasno se zdi vse skupaj, ker je Auris z opremo Sol presenetljivo pameten avtomobil. Ključ je dovolj inteligenten, da sam odklepa in zaklepa vrata ter zažene motor (vi morate le pritisniti na stikalo Start), žarometi se prav tako lahko vklapljajo in izklapljajo samodejno, podobno kot brisalniki, to pa velja tudi za osvetlitev merilnikov, podprtih s tehnologijo Optitron. Hudo napreden je tudi pogonski sklop.

Štirje ventili na valj, dve odmični gredi in prilagodljive lopatice trubopuhala povedo veliko, že danes pa se ta dvolitrski dizel lahko pohvali tudi z elektromagnetnimi vbrizgalnimi šobami. Moč, ki jo ponuja, ni rekordno velika (93 kW), kar velja tudi za navor (300 Nm), navdušuje pa presenetljivo nizka poraba. To, da smo na 100 prevoženih kilometrov porabili v povprečju 7, 7 litra, lahko označimo za ugodno porabo. Ne pozabite, da so bili naši kilometri testni, večinoma narejeni po mestnih ulicah in s polnimi obremenit­vami. Če agregatu lahko kaj zamerimo, je to njegova izrazita anemičnost pod 1.800 vrtljaji v minuti. V tem območju zlepa ne pokaže, kaj v resnici zmore. K sreči so ga povezali s šeststopenjskim menjalnikom, s katerim je vedno mogoče najti pravo prestavo. Zato pa to zahteva nekaj več dela od vas. Tudi če ste bolj umirjen voznik.

Vrnimo se nazaj k vprašanju: ali je Auris res tako zelo drugačen od Corolle? Odgovor je jasen, ni. Auris bo kot Corolla navduševal predvsem tiste, ki iščejo tehnološko napredne, čiste in zanesljive avtomobile, manj pa tiste, ki prisegajo na obliko in avtomobile, ki vzbudijo čustva.

Matevž Korošec, foto: Aleš Pavletič