Toyota Avensis Sedan

Zanimiv. Tako smo zapisali ob krstni vožnji novega Avensisa, z mislijo na njegov videz, predvsem zunanjosti, a deloma tudi notranjosti. Drugi pogled sem ter tja pokaže zmoto, a v tem primeru ni tako. Postavite prejšnjo generacijo ob bok novi: ta se zdi čvrstejša, odločnejša, kompaktnejša in samozavestnejša. In, seveda, bolj prepoznavna.

Prav vzklikali nismo zaradi njenega zunanjega videza in tudi naključni mimoidoči niso pokazali velikega navdušenja, čeprav lahko zdaj na podlagi širšega mnenja ugotovimo, da je prepričljivejša. Dovolj, da ohrani dosedanje lastnike Avensisov pri tej blagovni znamki, če že ne kaj več.

Avensis tretje generacije je nekaj posebnega; še vedno bo poskušal prepričati kupce s svojo zanesljivostjo in kakovostjo, ki izhajata iz tradicije, a bo s pokazanim skušal dodati nekaj več. Čeprav korak, vsaj za evropske oči, ni revolucionaren, se zdi, da Avensis, ko sedeš vanj, ni več tista 'siva miš', ki smo je bili vajeni.

Japonci sicer niso obremenjeni z 'družinskim obrazom' pri notranjosti modelov znotraj ene znamke in enako še vedno velja za Toyoto; to pomeni, da se tudi v Avensisu (ponavljam: povprečnemu 'avtomobilskemu' Evropejcu) ne utrne takoj misel na tipično Toyotino okolje, ker pač tipičnega Toyotinega okolja (znova: za Evropejca) ni.

A prav notranjost kljub temu ne razočara. Ves čas daje vtis, da so snovalci modro postavili elemente upravljanja, da so mislili na potnike, da so izbrali (vsaj na videz in otip) dobre materiale, da so dobro zasnovali obliko in spoje, da je povsem spodobno svoje delo opravil oblikovalec in da celota daje vtis prikritega prestiža.

Zagotovo pri tem pomaga izbrana oprema (Sol), ki je precej bogata. Končno ima neki japonski avtomobil samodejni (električni, seveda) pomik vseh štirih bočnih šip, prednja sedeža sta izdatno električno nastavljiva (voznikov tudi v ledvenem delu), elektrika zloži tudi zunanji ogledali, avdiosistem ima prostora za šest zgoščenk in bere tudi datoteke mp3, klimatska naprava je samodejna in deljiva, notranjost je odeta v usnje, predalov, predalčkov in odlagalnih mest je precej, naslonjalo zadnje klopi je tretjinsko prekucljivo (in z luknjo za smuči za sredinskim naslonom za roko) in osvetlitev, čeprav le s štirimi bralnimi lučkami, je dovolj močna, da dobro osvetli pretežni del notranjosti.

Nekaj manj prijetnih detajlov se je snovalcem vseeno izmuznilo; potovalni računalnik je le enosmeren (in to pri vseh gumbih . . ), merilnik trenutne porabe je bolj ali manj le informativen (zaradi 'traku' v digitalni obliki, kjer trije centimetri pomenijo 30 litrov na 100 kilometrov, je odčitek natančen kvečjemu v območju plus ali minus litra do dveh), luknja za pločevinko med sedežema je prevelikega premera (poleg tega voznik, če je tam pollitrska plastenka, to pri vsakokratnem prestavljanju udari z roko, če že ne poseže po njej, da bi prestavljal . . ), volanski obroč bi se za ugoden položaj za vožnjo glede na položaj stopalk smel vsaj še za dva do tri centimetre približati vozniku, osvetlitev predala pred sovoznikom je izjemno šibka in nekaj gumbov je postavljenih nerodno (nalašč? ) globoko levo od volanskega obroča. Res gre za gumb odpiranja posode za gorivo in gumb za izklop sistema ESP, a kljub temu ni prijetno.

Ko gre za prostornost, lahko v Avensisu pričakujete zlato sredino ponudbe tega avtomobilskega razreda. Delno temu botrujejo mere, delno pa občutek. To velja še zlasti na zadnji klopi (kolenski prostor), spredaj pa je prostora nekaj več. Tudi sedeža spadata v zlato sredino – po svoji trdoti, po izrazitosti in učinkovitosti bočnega oprijema ter po usločenosti naslonjala.

To kaže, da želi Avensis ustreči širokemu krogu voznikov (in potnikov, a ti po navadi niso kupci), hkrati pa želi dodati tudi vtis zmerne prestižnosti. Zato je na armaturni plošči in v njeni okolici nekaj drobne in diskretne imitacije aluminija, le na osrednjem delu volanskega obroča je plastika v videzu titana. Slogovno to sicer ni skladno, moti pa tudi ne.

Prestiž se (žal) še vedno meri tudi z obliko karoserije – zato je Avensis, ki hoče biti znotraj tega avtomobilskega razreda vsaj nekoliko bolj prestižen od tekmecev, v osnovi še vedno limuzina. To takoj pomeni slabši dostop v prtljažnik, ki je sicer z več kot 500 litri zajeten, po zaslugi prekucljivega naslonjala zadnje klopi pa še povečljiv, a veliko več od tega ne ponuja; nima dodatnih predalov (v mislih imamo dvojno dno, uporaben predal na boku ali kakšno domiselno rešitev pritrjevanja manjših kosov prtljage), njegova osvetlitev je precej šibka, vstopna luknja je nerodno majhna, na bokih ni raven (v delu nad kolesi je opazno zožen), iz njegovega stropa pa prek cele širine štrlita dve drobni kovinski palici, ki služita kot vzmet pokrovu, a zmanjšujeta uporabnost, če že odmislimo odbitek od prestiža, ki ga Avensis želi ustvariti.

Vtis, ki ga daje celotna mehanika, je, da meri Avensis na kupce, ki iščejo udobje, zanesljivost in lagodnost. Z dolgim medosjem in natančno vodenimi kolesi je lega na cesti do meja, ki jih določa stabilizacijski ESP (izklopljiv le do hitrosti 50 kilometrov na uro), zanesljiva in verjetno najbolj športen del Avensisa.

Zdi se, kot da je podvozje nekoliko glasno, a se ta glasnost izgubi v drugem trušču, ki nastaja med vožnjo. Je pa podvozje hkrati tudi udobno, v ovinkih pa zlahka sledi ukazom volana. Tudi volanski mehanizem je zelo dober: lepo natančen in poveden, a le do meje športnosti. Oba, volan in podvozje, dajeta dober občutek v vožnji.

Merjenje na lagodnost vožnje je še posebej izrazito v primeru takšnega, najšibkejšega turbodizla v Avensisu. Ker sta v ponudbi še dva opazno zmogljivejša, je jasno, da 2.0 D-4D ne želi biti tekmovalen. Kdor je morda vajen starih italijanskih ali nemških dizlov tipa JTD ali TDI, bo tegale označil kot anemičnega, saj ne kaže nobene živahnosti.

Delno je to mogoče razbrati že iz tehničnih podatkov, kjer se največje vrednosti navora in moči zgodijo pri razmeroma nizkih vrtljajih motorja, kar je samo po sebi sicer pohvalno, a so te vrednosti hkrati tudi razmeroma majhne.

Ponudba tudi v manj zmogljivem 'področ­ju' je zagotovo ljuba marsikateremu kupcu, saj ni vsak dirkač. Ti iščejo drugo stran – ugodno porabo goriva – in takole motoriziran Avensis glede tega zagotovo navduši.

Če smemo zaupati podatkom potovalnega računalnika, potem velja, da porabi v peti prestavi pri 160 kilometrih na uro le devet litrov na 100 kilometrov, v šesti pa še liter manj, saj motorni vrtljaji padejo za okrog 500. Tudi pri 180 kilometrih na uro je poraba še vedno ugodnih deset litrov na 100 kilometrov in šele pri največji hitrosti v šesti prestavi (merilnik kaže 210 kilometrov na uro) naj bi porabil 13 litrov na 100 kilometrov.

Naš preizkus je te številke posredno potrdil; žeje nam ni uspelo dvigniti nad povprečnih deset litrov na 100 kilometrov, ne glede na težo desne noge, z nekaj nežnosti pa bi poraba zagotovo padla tudi pod sedem litrov na 100 kilometrov.

Ugodna poraba je zmes učinkovitosti motorja in na dolgo izračunanih šestih prestav menjalnika. Motor se v četrti prestavi še zavrti do rdečega polja na merilniku vrtljajev (4.800), a daje občutek, da mu vrtenje nad 4.000 vrtljaji ni prav po godu. V višjih prestavah te vrednosti ne doseže več (v četrti doseže okrog 4.000, v peti pa okrog 3.500 vrtljajev v minuti), kar še enkrat (spet posredno) kaže na voljo do lagodne vožnje in odpor do športnega priganjanja.

Najlepše se počuti med 2.700 in 3.100 vrtljaji v minuti, kjer tudi najbolje vleče, a tudi v tem področju ni živahen.

Če mu povprečnih zmogljivosti (še posebej ob ponudbi zmogljivejših strojev) ne moremo očitati, pa motorju zamerimo njegovo glasnost.

Glasno kaže odpor do višjih vrtljajev, kar je še nekako razumljivo, je pa glasen tudi pri zagonu (pa ne le pri hladnem) in preglasen pri grobem (plin do konca) pospeševanju iz nižjih motornih vrtljajev. Tresljajev sicer v kokpitu ni veliko, vsekakor pa niso moteči, so pa decibeli višji, kot bi si jih v Avensisu, ki (kot ga razumemo) hoče biti nekoliko prestižnejše sorte.

Če ste se pozorno prebili do tule, potem je jasno: da je (takšen) Avensis v dobrem najmanj enak kot njegov predhodnik (in Toyote nasploh), da je v marsičem boljši, da je v nekaterih pogledih drugačen, kot si Toyote predstavljamo, in da ni popoln. To pa je v splošnem ugotovil že Osgood Fileding III. ob koncu filma Nekateri so za vroče. Avensis torej ni klišejski avtomobil, zato se belo na belem zdi povsem pravilna prispodoba.

Iz oči v oči . .

Mitja Reven: Bolj kot jo gledam, bolj me navdušuje. Zato ker je izredno drugačna od drugih, s takšno belo barvo pa je lahko kupcu, vajenemu zadržano oblikovanih Toyot, zaradi pogledov tudi malce nerodno. Avensisova cena je sicer konkurenčna, a ne morem se otresti občutka, da me japonec spet ni prepričal, saj je v notranjosti preveč dolgočasen, med vožnjo pa sem bil nekajkrat presenečen nad na trenutke glasnim podvozjem. Povrh je, podobno kot Yaris in Auris, mersko na dnu svojega razreda. Vseeno se ga ob dobri ponudbi ne bi branil.

Matevž Korošec: Da je novi Avensis naredil korak naprej, sploh ni dvoma. Oblika je všečnejša, mehanika naprednejša in oprema bogatejša. Ampak hib, ki jih je imel njegov predhodnik, se tudi ta ni mogel otresti. Sedi se še vedno previsoko, zaslon radia je podnevi še vedno slabo berljiv (medtem ko se merilniki bahajo s tehnologijo Optitron – kako nerazumljivo! ) in notranjost je, čeprav je v njej videti manjši napredek, še vedno dolgočasna.

Vinko Kernc, foto: Aleš Pavletič