Toyota Corolla 1.4 VVT-i Terra

Ob pogledu na Corollo ugotovite, da je tudi Toyotina najnovejša stvaritev le še en avtomobil na cesti. Njena pojava je vse drugo kot opazna. Poteze so umirjene in premalo mikavne, da bi pritegovale poglede. Za povrh vsega je bil testni avtomobil še srebrne barve, ki je danes skoraj že na vsakem drugem avtomobilu. Torej je mešanje s sivim povprečjem še izdatnejše.

Pa vendar Corolla kljub neizraziti pojavi na cesti bolj prepriča na drugih področjih. Tako je recimo s podvozjem, ki je sicer čvrsto vzmeteno, a kljub temu še vedno dovolj udobno, da vožnja ni preveč utrujajoča. Izjema so le stare in razdrapane povojne magistralke, katerih luknje se zaradi že omenjene čvrstosti vzmetenja preveč učinkovito prenašajo skozi konstrukcijo do zadnjic potnikov. Nekaj izboljšav bi bilo treba nameniti tudi prednji premi, saj je stik prednjih koles s podlago v hitreje odpeljanih ovinkih preslab. Zdrs notranjega pogonskega kolesa je namreč tudi v primeru najšibkejšega agregata prisoten.

Ko smo že pri pogonskem stroju, naj omenimo, da iz 1, 4 litra prostornine razvije ne ravno divjih 71 kilovatov oziroma 97 konjev in tudi 130 njutonmetrov ni ravno pretirano rezgetajočih. Od zapisanih številk je nekako utopično pričakovati vratolomne pospeške in prožnost, vendar je slednja v mestu več kot zadostna. Težavo predstavlja le vožnja nad 100 kilometrov na uro, kjer iz 1, 4 litra prostornine pač ne gre pričakovati zmogljivosti superšportnika. Na žalost pa že omenjeno zadostno prožnost pospremi ne ravno najugodnejša poraba goriva. Ta se je na testu gibala okoli 10, 8 litrov na 100 prevoženih kilometrov, v najslabšem primeru narasla na bogatih 12, 4 litrov, v najboljšem primeru padla na še vedno ne ravno najugodnejših 9, 2 l/100 km. Če bi se pod prednjim pokrovom vrtel kakšen drugačen (beri: večji oziroma poskočnejši) agregat, bi bile številke sprejemljivejše, tako pa . .

Boljše so zavore. Štirikrat kolutne, podkrepljene s sistemom ABS in elektronsko razporeditvijo zavorne sile (EBD) Corollico učinkovito ustavljajo, kar še enkrat potrdi tudi dovolj ugodna zavorna pot, ki je pri zaviranju s 100 kilometrov na uro znašala manj kot 40 metrov.

V kabini obdaja voznika dokaj dobra ergonomija, pri čemer nekoliko razočara le izključno po višini nastavljiv volan, ki je hkrati tudi rahlo preveč položen. Zato pa splošen vtis nekoliko popravi po višini nastavljiv voznikov sedež. Sicer pa se v kabini srečamo s povprečno (japonsko) kakovostjo materialov in rahlo podpovprečno kakovostjo (tudi za Japonce) izdelave. Omembe vredni so tudi merilniki. Ti se pohvalijo s tehniko Optitron, kot so jo poimenovali pri Toyoti. Pod omenjeno oznako se skriva posebna svetleča osvetlitev kazalcev in podlage merilnikov, ki je tudi v močnem soncu dobro vidna.

Svetilnost merilnikov je tako močna, da pri nočni vožnji moti in zato voznika prisili, da ponoči osvetlitev zmanjša z nerodnim sistemom uravnavanja svetilnosti. Do tu vse lepo in prav. Zatakne se, ko naslednji dan sedete za volan in ugotovite, da je števec kilometrov skoraj neviden. Ta je za razliko od preostalih merilnikov osvetljen na »običajen« način, ki pa je v dnevni svetlobi zelo slabo viden. Torej morate merilnike ponovno razsvetliti. Nekoliko tolažilna je le obljuba zastopnika, da bodo prihajajoči modeli Coroll opremljeni z dnevnim stikalom luči, ki bo težavo z nenehnim prilagajanjem svetilnosti merilnikov odpravil.

V kabini pogrešamo tudi nekaj več odlagalnih prostorov. Tako se nahaja en uporaben pokrit predal pod stikali prezračevalne naprave in majhen predal levo ob volanskem obroču. Ravno tako sta (samo) v prednjih vratih dva sicer uporabno velika žepa, med prednjima sedežema pa se nahaja še opora za roke prednjih potnikov, ki to ni. Težava nastopi, ko se želita voznik ali sovoznik opreti na grbino, a je ta nameščena prenizko in kot taka ne nudi obljubljene opore. Se pa zato v njej nahaja globok in nadvse uporaben predal.

Z uporabnostjo Toyota tudi v prtljažniku ni pretiravala. Zato tam, na prvi pogled, brez uspeha iščete pritrdilna mesta in razne odlagalne predalčke. Pozor, rekli smo na prvi pogled, saj je Toyota pod dno prtljažnika, okoli pravega rezervnega kolesa, skrila uporabne predalčke. Ti sprejmejo razne krpice in podoben pribor, ki utegne na cesti priti zelo prav. Koristna je tudi prilagodljivost sicer majhnega prtljažnika. S podrtjem zadnjega naslona povečate majhen prtljažnik (289 litrov) in hkrati dobite povsem ravno površino dolžine 1400 milimetrov in 890 milimetrov širine.

Pri Toyotinih prodajalcih bodo za najšibkeje motorizirano in opremljeno Corollo s petimi vrati od vas zahtevali natančno 2.975.970 tolarjev.

Ali si lahko privoščite Toyotino novinko, je v prvi vrsti še vedno najbolj odvisno od globine vašega žepa. Če vam je všeč, je ravno tako odvisno od vas. Nekaj pa je gotovo. Četudi se najdejo posamezniki, ki jim je Corolla všeč, je njena pojava na cesti, še posebej če je srebrne barve, neopazna. Če torej želite vzbujati pozornost na cesti in obenem imeti tudi novo Corollo v vaši garaži, potem morate izbrati vsaj bolj živo barvo. Corolla je sicer s tehničnega vidika dober avtomobil, a kljub temu je zaradi svoje neizstopajoče podobe še vedno le eden izmed mnogih.

Peter Humar

Foto: Aleš Pavletič