Toyota Hilux Double Cab

Ta motor ima 171 'konj', kar je za več kot dve tretjini več kot leta 2005 ob predstavitvi. In ta motor je iz Hiluxa – ne upoštevajoč drugih, manjših sprememb in popravkov – naredil povsem drug avtomobil. Da, motor je še vedno glasen, vsaj za tistega, ki je vajen osebnih avtomobilov (s turbodizli), glasno se zgane na zasuk ključa, malce se tudi strese, pri pospeševanju iz nizkih vrtljajev pa še vedno 'melje' kot kak stari Perkins, le da veliko tiše in mehkeje.

Treba je vedeti nekaj: vsi pickupi te vrste (torej terenski) se še vedno držijo stare šole gradnje avtomobilov, ki za seboj povleče tudi kako manj ljubo ali manj prijetno reč, a – ko govorimo o trušču in vrtljajih – stvar še zdaleč ni utrujajoča, tudi če v (denimo) Hiluxu prebijete več časa.

Veliko naredi že psihologija: če (denimo) Hiluxa kupite zaradi želje, morda trušča niti zaznali ne boste, če pa sedete vanj 'na silo', boste najprej opazili prav to.

Vsakokrat znova velja ponoviti: terenski pickupi se delijo na delovne in na tiste za osebno rabo. Tudi tale, ki ga vidite na fotografijah, je namenjen osebni rabi, kar opazite že po dvojnih vratih na boku; takšni so vedno bolje opremljeni in se rahlo spogledujejo z razkošjem iz osebnih avtomobilov.

Prav tale Hilux je imel med drugim zvočni parkirni pripomoček spredaj in zadaj (česar tudi marsikateri osebni avtomobil, ki bi si ga zaslužil, nima! ), potovalni računalnik, volanske komande za avdiosistem, daljinsko osrednjo ključavnico in električni pomik vseh bočnih šip, samodejno klimatsko napravo pa še kaj.

S tem si je prislužil tudi kakšno manjšo zamero: v potovalnem računalniku sta tudi podatek o zunanji temperaturi in kompas, ki bi bila pri cenah malih prikazovalnikov z LCD-tehnologijo zlahka samostojna, poleg tega pa je tipka za pregledovanje podatkov le ena, kar pomeni, da lahko pregledovanje poteka le v eni smeri.

Ne bi motilo tudi, če bi bilo namesto le enega vseh šest stikal na voznikovih vratih osvetljenih in če bi bil električni pomik bočnih šip samodejen, saj je tak le za voznikovo šipo in le navzdol. A to ni slaba lastnost tega pickupa, temveč večine japonskih avtomobilov sploh.

Notranjost je oblikovno zelo blizu osebnim avtomobilom, materiali pa so (če izvzamemo usnje na volanskem obroču) pretežno čvrsta tkanina in trda plastika. Oboje izhaja še iz namena tega avtomobila – s terenske vožnje in izleta lahko pridete tudi blatni, takšne materiale pa je laže očistiti. Je pa vrsta plastike dobro skrita z obdelavo njene površine, zato vsaj na pogled notranjost ne deluje ceneno.

Volanski obroč je nastavljiv le po višini pa tudi sedeža ne razvajata z dodatnimi nastavitvami, a je vseeno mogoče najti dober položaj za vožnjo, ki ne utruja. Prav presenetljivo dobra sta tudi sedeža, ki že z videzom dajeta slutiti, da stoji za njima nekaj znanja ergonomije sedenja, prideta pa serijsko s paketom opreme City in le v takšni karoseriji.

Kot pri drugih Toyotah je tudi v Hiluxu veliko predalov in odlagalnih mest tu in tam, vsekakor pa dovolj za udobno bivanje v avtomobilu na daljših poteh. Nekaj prostora je še v dveh predalih pod sedalnim delom zadnje klopi, ki ga je mogoče tudi dvigniti (nazaj) in pričvrstiti v tem položaju – za prevoz višjih predmetov, ki jih nočete položiti v keson.

Keson v testnem Hiluxu ni bil le luknja pravokotnih mer, temveč je bil pokrit s kovinsko roleto. To rešitev smo že videli, a je tule dobro (bolje) izvedena: v zaprtem položaju je roleto mogoče zakleniti, ko pa jo odklenete, pri odpiranju nekoliko (in ravno prav) pomaga vzmet. Če jo želite znova zapreti, je tam trak, ki ga preprosto povlečete k sebi. In da ključavnica rolete ne bi bila bolj lepotne kot koristne narave, je tule mogoče zakleniti tudi zadnjo stranico.

Pri štirivratnem Hiluxu (Double Cab ali DC, dvojna kabina) je keson dolg dober meter in pol, kar v praksi pomeni, da v njem lahko peljete tudi smučke in podobno dolge predmete. In do skoraj 900 kilogramov težke.

Hilux je sodoben terenski pickup z eno samo pripombo: radijska antena je spravljena v stebriček A pri vozniku, kar pomeni, da je (izvlečena) občutljiva za teren (veje), da jo je treba ročno izvlačiti in pospravljati ter da se z dežnikom ob vstopu zapletate vanjo.

Sicer pa je tudi ta avtomobil prijetno in lahkotno uporabljati in upravljati; obračalni krog je sicer precej velik (da, navsezadnje je Hilux dolg več kot pet metrov), a je sukanje (razmeroma velikega) volanskega obroča lahkotno in neutrujajoče. Če doplačate za možnost 'A/T', pomeni, da tudi pretikati ne bo treba, saj bo to namesto vas opravljal klasičen samodejni menjalnik. Ta ima le (spet) klasične položaje ročice in nobenih dodatnih programov ali celo možnosti sekvenčnega pretikanja.

Kljub temu presenetljivo dobro deluje, poleg tega pa ima voznik na voljo informacijo o položaju ročice tudi v merilnikih. In ko smo že pri lagodnosti vožnje: tale Hilux je imel tudi tempomat, ki je deloval 'le' v položajih '4' in 'D', a to v praksi povsem zadostuje.

Ker je Hilux še vedno (klasični) terenec, ima (ročno priklopljiv) štirikolesni pogon (v osnovi sta gnani zadnji kolesi) in dodaten reduktor za terenske vožnje. Upoštevajte še čvrsto podvozje in šasijo, veliko oddaljenost od tal, radodarne 'terenske' kote, (za teren) še dovolj dobre gume in 343 turbodizelskih njutonmetrov navora in jasno bo, da se takšen Hilux na terenu zelo dobro znajde.

Njegova edina (terenska) napaka je vpetje prednje registrske tablice, ki je (v primeru testnega vozila) povsem enako kot pri osebnih vozilih, torej mehak plastičen okvir in dva vijaka. Takšno vpetje se zdi kot posmeh trudu in znanju tehnikov, ki so zasnovali za teren odličen avtomobil, v prvi malo večji luži pa bo tablica dobesedno splavala po vodi. Sitnosti.

A ko (če) to rešite, bo tudi Hilux precej bolj univerzalno vozilo kot vsi osebni avtomobili in 'lepi' terenci skupaj. Na terenu bo lezel, dokler ne bo nasedel s trebuhom in/ali dokler bodo gume zmogle prenašati navor na podlago. Na cesti se bo tudi dobro znašel; s svojimi 171 'konji' bo v vsakem trenutku in do 185 kilometrov na uro (po merilniku) izpolnil vsako voznikovo hitrostno željo, pri tem pa bo tudi sprejemljivo skromen pri porabi.

Na našem testu je porabil od 10, 2 do 14, 8 litra na 100 kilometrov, potovalni računalnik pa je v zadnji prestavi kazal porabo 14, 3 litra na 100 kilometrov pri 160, 11, 2 pri 130 in 9, 2 litra pri 100 kilometrih na uro. Pri samodejnem menjalniku, pri suhi masi tono in 800 kilogramov ter pri količniku upora skozi zrak 0, 37 je to sprejemljiva skromnost.

Ja, za pol litra 'večji motor' je naredil iz Hiluxa dinamičen, hiter in zelo vsestranski terenski pickup, dostojen neposrednim tekmecem pa tudi – kot kažeta prodaja ter naraščajoča priljubljenost teh vozil – osebnim avtomobilom.

Vinko Kernc, foto: Aleš Pavletič