Toyota Land Cruiser 3.0 D-4D Executive

Pa vendar: okolje in človek se spreminjata, človekove »igračke« pa se spreminjajo z njim. Zato Land Cruiser ni več vojaško vozilo in delovni stroj, temveč je že nekaj časa in vse bolj osebni avtomobil, takšen, ki si ne želi najti poti v siromašne države Afrike, ampak med japije stare in nove celine.

Terenci so že nekaj časa modna zadeva in tiste vrste prevozno sredstvo, za katerimi se ozirajo ljudje z odobravanjem in zavistjo. Land Cruiser je lep predstavnik tega razreda; je (vsaj petvraten) zajetnih mer, je čvrstega, a vseeno čednega videza in takšen vliva spoštovanje.

Vozniku takoj vlije občutek moči: zaradi mer, ki jih dojema izza volanskega obroča, in zaradi višine sedenja dobi občutek nadvlade nad prometom oziroma vsaj nad njegovo večino, torej nad osebnimi avtomobili. Takšnemu občutku psihologi rečejo večvrednostni kompleks in kdor ga (še) ne pozna, naj, če to le lahko, sede za volan Land Cruiserja. In se vsaj malo zapelje.

Zaenkrat je ta terenec na voljo le z dizelskim agregatom in majhna je verjetnost, da bo bencinski bolj priljubljen, tudi če bo krepko zmogljivejši. Tudi turbodizel je namreč eden tistih vzrokov, zaradi katerega ima voznik od zagona dalje dober občutek. Takoj po zasuku ključa, ko motor steče, se dizel oglasi z značilnim zvokom, ki pa je ves čas vožnje, torej v vseh pogojih, primerno zadušen; tako zvok kot tresljaji, ki so za dizle značilni. Pravzaprav slednjih v notranjosti skoraj nismo začutili, tresla se je le ročica vklopa reduktorja.

Zgradba tega motorja je primerna za terensko vozilo: ob treh litrih ima »le« štiri valje, kar pomeni velike bate in ogromen gib le-teh, to pa spet pomeni dober motorni navor. Poleg tega je turbodizel sodobne gradnje, torej ima neposredni vbrizg (skupni vod) pa turbokompresor in vmesni hladilnik polnilnega zraka. Vse to ga naredi prijaznega v vožnji in (glede na razmere) ne preveč žejnega.

Med dvema karoserijama, dvema menjalnikoma in tremi paketi opreme ne morete izbrati poljubne kombinacije; če zahtevate najprestižnejšo opremo Executive (ki med drugim pomeni električno pomično strešno okno, usnje v notranjosti, barvni zaslon z občutljivostjo na dotik, navigacijsko napravo, električno nastavitev sedežev, boljši avdiosistem, elektronsko krmiljenje blažilnikov, možnost ločene nastavitve temperature v drugi sedežni vrsti in številna elektronska pomagala), ste obsojeni na dolgo karoserijo (pet vrat in okroglo štirideset centimetrov več skupne dolžine) in samodejni menjalnik.

Ta ima štiri prestave in se z lastnostmi motorja lepo zlije; je dovolj hiter in v večini primerov deluje (pretika) mehko. Tovarna obljublja skoraj nespremenjene zmogljivosti v primerjavi z ročnim menjalnikom, motorni navor pa ves čas uspešno pokriva izgube, ki jih ustvarja hidravlična sklopka.

Samodejnost menjalnika se dobro izkaže na vseh podlagah, ki jim je takšen Land Cruiser namenjen: od cest v mestu in zunaj mesta do avtomobilskih cest, vsaj enako dobro, če ne še bolje, pa se izkaže na terenu. Od dodatne tehnike ima menjalnik le funkcijo za zimske razmere (speljevanje v drugi prestavi), njegova edina večja slabost pa je zaviranje navzdol na terenu. Tam naj bi na pomoč priskočil elektronski DAC (Downhill Assist Control), ki pa vseeno ne omogoči enakih pogojev kot ročni menjalnik.

Najslabša izbira za takole tehnično opremljeni Land Cruiser je ostro vijuganje po asfaltnih cestah. Menjalnik takoj po odvzemu plina pretakne v četrto prestavo (tu mu manjka nekaj umetne inteligence), karoserija se pri tem močno nagiba (kljub postavitvi blaženja na najtršo lego) in ESP, ki pri Toyoti sliši na ime VSC (Vehicle Stability Control), hitro in krepko poseže v motor (zmanjšanje navora) ter v zavore (posamično zaviranje koles); tekmovanje z lokalnimi veljaki zato brez premisleka odsvetujem.

Želja po približevanju osebnemu avtomobilu je tako že opazno posegla v nekoč jasno zakoličeno mehaniko: Cruiser 120 ima stalen štirikolesni pogon in »nadležna« stabilizacijska elektronika se samodejno izklopi šele, ko vklopite (100-odstotno) zaporo sredinskega diferenciala, torej takrat, ko ste zapeljali s ceste in od Cruiserja zahtevate največ, kar zmore na terenu. Vešč voznik zato ne more izkoristiti vseh prednosti štirikolesnega pogona v trenutku, ko še ni na terenu, a ko podlaga pod kolesi ni več idealna: denimo na makadamu ali na zasneženi cesti. Ima pa Cruiser še vedno čvrsto šasijo z vzdolžnimi nosilci s prečnimi povezavami, togo premo zadaj in močno oddaljen trebuh od tal.

Zgodba o dveh straneh medalje je znana: v visoko kabino je treba visoko stopati. Ker je Land Cruiser v današnjem času namenjen tudi prevozu na bleščeče prireditve, upravičeno domnevam, da bo vanj stopala in iz njega izstopala tudi dama v toaleti. In ne bo ji lahko. Dami namreč. Toda nekaj pomoči zagotavlja dodatna stopnica ob pragu, ki je obložena z gumo in zato ne drsi.

Veliko laže je, ko so potniki v avtomobilu in ko se avtomobil pelje. Notranja prostornost je na prvih sedežih razkošna, v drugi vrsti (preprosto po tretjini zložljiva klop) nekaj manj, v zadnji (po polovici zložljivi ob stranski okni) pa že opazno manj. Skupaj s paketom opreme Executive boste tako dobili vsebino, ki omogoča udobno sedenje, udobno vožnjo in udobno potovanje.

Prostornost, dobri sedeži in na otip čvrsto usnje največ pripomorejo k dobremu počutju, nekaj pa seveda doda še preostala oprema. Zatakne se šele pri malenkostih; po daljnovzhodni tradiciji so (sicer praviloma veliki) gumbi razmetani po prostoru in postavljeni nelogično: komande za (5-stopenjsko) ogrevanje sedežev in vklop sredinske zapore diferenciala so denimo skupaj. Na dotik občutljivi zaslon je sicer prijazna stvar, navigacija tudi (čeprav pri nas še vedno ne koristi), ne boste pa našli na- ali obvolanskih ročic za avdiosistem.

Nekaj gumbov tudi ni osvetljenih, nastavitev moči osvetlitve so deležni le glavni merilniki, tipke po količini podatkov skromnega potovalnega računalnika pa so od rok in na otip težko prepoznavne. Zoprno natančni Nemci bi nedvomno lahko komande vseh oblik smotrnejše in bolj logično razporedili po kokpitu, je pa res, da bi izdelek tudi mastno zaračunali.

Cena takšnega Land Cruiserja se zdi v absolutnem pogledu visoka, toda če seštejete udobje, mere, tehniko in navsezadnje tudi imidž, za ta denar pred garažo pripeljete kar nekaj avtomobila. In terenca. In to dobrega. Če bo Executive, sicer na zadnjih vratih ne bo rezervnega kolesa (v tem primeru bo pod prtljažnikom), ampak za zvočno pomoč pri parkiranju vseeno velja odšteti zahtevani denar; Land Cruiserja je namreč za voznikovim sedežem še kar nekaj.

Voznik bo tako v večini primerov užival. Glavni merilniki so veliki in pregledni, podobno velja za dodaten zaslon vrh armaturne plošče, volanski servo je razmeroma trd in zato vrača dober občutek krmiljenja, dobri pa so tudi gibi prestavne ročice. Land Cruiser je takšen nared za vsakdanje vožnje v mestu, za izlete čez vikend ali za daljše potovanje. Pri slednjem se pravzaprav odreže najslabše, saj njegova največja hitrost ni ravno zavidljiva, kar pomeni, da bo navkreber ob polno naloženem vozilu motor malce pešal. Naj se vam ne mudi preveč!

Veliko več užitka boste doživeli takrat, ko bo treba zlesti z najvišjega pločnika (ali nanj), ko bo zapadel sneg ali ko si boste zaželeli nekaj telovadbe na delu, ki si ne zasluži niti imena kolovoz. Edina šibka točka takšne vožnje je vpetje prednje tablice, ki popusti ob vsakem izletu skozi vodo blizu največje dovoljene globine. Vse drugo je odlično: trebuh je krepko oddaljen od tal (lahko pa ga s pomočjo gumba še za 3 centimetre dvignete na zadnjem delu), štirikolesni pogon s prilagodljivim razmerjem prenosa navora med prednjo in zadnjo os (spredaj/zadaj od 31/69 do 47/53 odstotkov) dobro opravlja svoje delo in ko so razmere skrajne, na pomoč priskoči popolna zapora sredinskega diferenciala.

Če zmorejo gume, za katere se odločite, in če ne nasede trebuh, bo Land Cruiser premagal oviro. Davek za igranja pa pri tem ni prevelik. Dokler vozite zmerno, bo dovolj dobrih 11 litrov plinskega olja za 100 kilometrov, če boste orali vrhniški tankovski poligon, bo številka nekaj prek 16; vsi drugi pogoji vožnje bodo tu vmes.

Zato si upam trditi: s takšno Toyoto boste enako ustrezni v smokingu, ko se boste pripeljali na sprejem k očetu našega naroda, ali ko boste v športnih oblačilih v pravkar prevoženi globoki luži iskali prednjo registrsko tablico. Mud Cruiser, oprostite, Land Cruiser, bo vedno enako pripravljen na delo.

Vinko Kernc