Toyota RAV4 2.2 D-4D (110 kW) 4WD Elegant Cross Sport

Poskušam se postaviti v vlogo kupca takega avtomobila, čeprav mi denarnica in način življenja to nekako preprečujeta. Verjetno moški pri nakupu takega avtomobila zavestno zanemarijo ceno in v prodajalni rečejo: »Hočem najboljše, kar mi lahko ponudite pri RAV4.« Potem (spet verjetno) žena svojega dragega diskretno sune s komolcem pod rebra, ga grdo pogleda in skoraj preveč prijazno vpraša nesrečneža: »Dragi, ali to res potrebujemo? « In prodajalec takrat natanko ve, da bo mož sicer odprl denarnico, vendar bo izbrala žena.

In potem dama veliko bolj racionalno našteje, kaj potrebujeta. Štirikolesni pogon za varnost, pet vrat za uporabnost, turbodizel za varčnost in veliko opreme za razvajanje. A turbodizel naj bo le šibkejši in opremljenost zmerna, saj pametnega ključa in večjih platišč pač ne potrebujeta.

Težko je poslušati ženske, a v tem primeru bi ji dal prav. Šibkejši od dveh 2, 2-litrskih turbodizelskih štirivaljnikov je popolnoma dovolj za normalno vožnjo, pa tudi za hitra prehitevanja in kakšen izlet do težje dosegljivega vikenda na koncu makadamske poti. Oba motorja imata enako prostornino in sistem z neposrednim vbrizgavanjem prek skupnega voda s piezo vbrizgalnimi šobami, vendar z različno zmogljivim turbopuhalom in s spremenjeno elektroniko.

Medtem ko smo za različico 177 napisali, da je sunek največjega navora že moteč, pa je 110-kilovatni stroj veliko bolj uglajen in predvidljiv. Razlika je le 60 Nm pri istih vrtljajih, vendar je tisti dodatni sunek skoraj preveč za vsakodnevno tlako. Resnično ne vidimo razloga, zakaj bi si kupili močnejšega, saj je 150 iskrih več kot dovolj tudi za prehitevalni pas na avtocesti, pravzaprav bi si upal celo trditi, da vas kakšna manjša prikolica sploh ne bo ovirala pri vožnji. Ali pa pripet čolniček, ko smo še v poletnem obdobju . .

Čeprav si gospa ni izbrala najbolj opremljene različice, ampak le dobro založeno Elegant Cross Sport, bo razen malenkosti imela vse najpomembnejše pripomočke. Sedem varnostnih blazin, samodejna klimatska naprava, stabilnostni sistem VSC in tempomat so v serijski opremi, za nekaj prestiža pa bodo poskrbeli v usnje in alkantaro odeti sedeži (prednja celo ogrevana), radio s CD-predvajalnikom in z možnostjo poslušanja datotek MP3, hlajen predalnik pred sovoznikom itd. Od pomembnejše opreme smo pogrešali le parkirna tipala, saj RAV4 kljub višjemu položaju za volanom ni tako pregleden, kot bi mu pripisali na prvo žogo.

Nižji vozniki se boste za porezanim volanskim obročem počutili kot ribe v vodi, višji pa bodo pogrešali več prostora za glave, predvsem pa bolj izdatno vzdolžno nastavljiv volanski obroč. Pred sovoznikom se bohotita kar dva predalnika, spodnji je celo dodatno hlajen, zgornji pa je s samosvojim odpiranjem malce pokvaril sicer dober vtis kakovosti izdelave.

Zadnja klop je vzdolžno nastavljiva, kar je pogosto zlata vredna pogruntavščina, vrata prtljažnika pa se odpirajo z leve proti desni. Ker je tak način za človeka najuporabnejši, predvsem pa je nadomestno gumo zamenjal komplet za hitro popravilo, se vrata odpirajo nežno, le prostora mora biti dovolj. Na žalost pa tega ni na ozkih in prenatrpanih parkiriščih veleblagovnic, zato velja upoštevati, da vedno parkirate . . hmmm . . po domače rečeno, z nosom naprej.

Čeprav je bila testna Toyota RAV4 štirikolesno gnana, sta varčnosti v prid v osnovi gnani le prednji kolesi. In ti tudi na spolzkem opravljata večino dela, kar se kaže v nadležnem podkrmiljenju avtomobila, kar bi lahko Toyotini inženirji zlahka popravili z dodelavo elektronike. A ne boste verjeli, prav zdrsa zadnjih koles se očitno najbolj bojijo, zato se celo hvalijo, da elektronika vedno dovaja več navora prednjemu paru koles. Mogoče je res bolj varno (o čemer pri Avto magazinu odkrito dvomimo), a užitek v vožnji popolnoma ubijejo.

Če se vrnemo h gospodu, ki ga pod rebri še dandanes kdaj zaboli, pa lahko rečemo, da je z avtomobilom zadovoljen in tudi ženo še prenaša. Med zobmi bo sicer težko priznal, da je vselej skromna in racionalna, pa tudi jasno razmišlja. In živeli so srečno še veliko kilometrov …

Aljoša Mrak, foto: Aleš Pavletič