Toyota Urban Cruiser 1.4 D-4D (66 kW) 2WD Executive

Kar smo nekoč že napisali, velja po testu majhne Toyote še toliko bolj: čeprav so si omenjeni avtomobili velikostno podobni, so si za volanom tako različni, da bi le stežka iskali podobnosti med njimi. Eden je prilagodljiv, z dobro ceno in všečen (francoz), drugi uživaški v vožnji in dobro narejen, vendar brez pomične zadnje klopi (korejec), tretji pa prestižen in zato tudi drag. Da, prav ste uganili, tretji je japonec. Kaj japonec, Toyota.

Verjetno vas bo Urban Cruiser najmanj zbegal prav s čelne strani. Ali pa ne, če se spomnim odzivov . . Ko se TUC (ljubkovalno ime) približuje, boste najlažje opazili oblikovno sorodnost z Yarisom, čeprav so mi nekateri hoteli prodati, da jih spominja na RAV4 in Land Cruiserja! ? !

Kot pravi stari pregovor iz zgodovine naše nekdanje domovine: sto ljudi, sto čudi, vendar pa mogoče prav v tem grmu tiči zajec, da so mu skoraj vsi pritaknili štirikolesni pogon. Razloga sicer ne vidim, razen če so jih zbegali visoka linija bokov, na skrajnih robovih posajena kolesa in masiven zadek z izdatnim C-stebričkom.

Toyota Urban Cruiser ima sicer lahko tudi štirikolesni pogon, vendar le pri turbodizelskih različicah in za okrogla dva tisočaka več. Njihov Active Torque Control AWD boste mogoče najlažje prepoznali, če boste pokukali na oddaljenost blatnikov in gum, saj je štirikolesna različica v primerjavi z 'dvopogoncem' dvignjena za dva centimetra.

Sicer TUC-a vselej poganja le sprednji kolesni par, ne glede na to, ali je pod motornim pokrovom 1, 33-litrski bencinski ali 1, 4-litrski turbodizelski motor.

Testna Toyota Urban Cruiser nas je najbolj presenetila prav s tehniko. Turbodizelski motorček skromne prostornine ('downsizing') je nad 2.000 vrtljaji pravi razgrajač. Tako in drugače. Medtem ko smo mu med minuse pritaknili glasnost in nekoliko preveč robatosti, pa je poskočnost nedvomno njegova vrlina.

S tehnologijo skupnega voda, turbopuhalom, hladilnikom polnilnega zraka in serijskim filtrom trdih delcev v osnovi ni nič drugačen od, recimo, starega Yarisovega. V Urbanu Cruiserju so dodelali le piezoelektrični vbrizg, ki zagotavlja še natančnejše vbrizgava­nje in s tem učinkovitejše delovanje motorja.

Dvesto pet njutonmetrov največjega navora, ki jih zagotavlja od 1.800 do 2.800 vrtljajev, morda ne pove veliko, še manj pa 118 g izdihanega CO2 na prevoženi kilometer. Veliko pa pove nasmeh na voznikovem obrazu, ko pohodite stopalko za plin in z odličnim šeststopenjskim menjalnikom lovite višje prestave. V bistvu je TUC tako poskočen, da lahko kakšnega prijatelja zlahka preslepite, da je pod motornim pokrovom 1, 6- ali celo dvolitrski motor, saj je Urban Cruiser resnično živahen. In varčen.

Čeprav smo ga priganjali, je bila njegova največja poraba 7, 4 litra na 100 prevoženih kilometrov, z zmernejšim križarjenjem pa boste v potniški kabini zlahka popili več, kot pa bo posrkal motor. Preverjeno TUC porabi od 5, 5 do 6 litrov, kar je glede na družinsko naravnanost (oblika karoserije! ) odličen dosežek.

Menjalnik je prav tako dodelan, saj s šestimi prestavami odlično dopolnjuje ta motor. Pravzaprav je to najboljši menjalnik v zgodovini družinsko naravnanih Toyot, ki nežno, natančno in po želji celo športno hitro prehaja z zobnika na zobnik. Pogonski tehniki smo razen glasnosti zamerili le delovanje pod 2.000 vrtljaji: če bi kakšen njutonmeter začel 'delati' malenkost prej, bi mu oprostili tudi manjši vihar pod motornim pokrovom v srednjem območju vrtljajev.

Šest ročno prilagodljivih stopenj namreč bolj malo pomaga, če zamudite s prestavljanjem ali hočete nežno speljati v hrib s polno naloženim avtomobilom. Takrat boste opazili, da je navora, ko turbopuhalo ne dela s polno paro, resnično malo. No, skoraj nič.

In medtem ko smo takole veselo priganjali odličen motorček ter izkoriščali priročno hiter menjalnik, pa smo se zgražali nad instrumentno ploščo. V Toyotinem evropskem oblikovalskem studiu ED2 so morda zadovoljni z njeno obliko, uporabniki te Toyote pa smo bili bolj kot ne zgroženi.

Pustimo ob strani estetiko, da vam ne bomo vsiljevali svojega mnenja. Ne le da je grda (oprostite, a se nismo mogli zadržati), ampak je tudi nepregledna in voznika bega. Trije zasloni, ki so resnici na ljubo dobro skriti pred sončnimi žarki, so tako razmetani in slabo pregledni, da merilnika vrtljajev sploh ne boste opazili, kaj šele doumeli, kaj vam hoče povedati.

Prav tako si minus zasluži tipka dnevnih kilometrov, do katere se morate prebiti med volanskim obročem in prekati, postavili pa so jo v skoraj nedosegljiv desni zgornji kot. Pri Toyoti so očitno mislili, da bodo na tak način razbili mit o oblikovalski konservativnosti, a so se ušteli. Zato pa je odličen za dotik občutljiv zaslon navigacije, ki gosti tudi informacije o radijskih postajah, vzdrževanju avtomobila, podatke o vožnji itd.

A to je že del dodatne opreme, ki si jo lahko doplačate le pri različicah Executive za 850 evrov. Malce negodovanja je bilo tudi nad uporabljenimi materiali, slabšo kakovostjo izdelave (enakomernost spojev ni na ravni Toyot! ) in ventilacijo, saj iz zgornjih rež piha ne glede na vremenske razmere.

Odlična pogruntavščina je pomična zadnja klop, ki se vsaj v dvokolesno gnanem Urbanu Cruiserju (pri AWD tega nimate! ) ločeno vzdolžno nastavlja v razmerju 60 : 40. Žal bi bilo veliko uporabnejše, če bi bila klop nastavljiva v razmerju 50 : 50, saj je recimo dodatni varnostni otroški sedež prevelik, da bi to rešitev lahko tudi uporabljali.

Ugotovili smo, da se v Toyoti na zadnji klopi razmeroma udobno sedi (glede na skromne zunanje mere), nekaj pikrih pa je bilo izrečenih na račun skromnega odpiranja zadnjih vrat in nizkega roba strehe. Zato le pazljivo pri vstopanju in izstopanju.

Varnostna oprema je, kot se za sodobne Toyote spodobi, vrhunska. Pet varnostnih blazin (tudi za varovanje voznikovih kolen! ), bočne varnostne zavese za prvo in drugo vrsto ter stabilizacijski VSC dopolnjujejo bočne ojačitve in načrtno zmečkljive varnostne dele avtomobila, aktivni zglavniki in pomična volanski obroč ter stopalke pa zagotavljajo odlično varovanje voznika in sopotnika.

Pritrdišča Isofix so standardna oprema, pri opremi Executive pa še zatemnjena zadnja stekla.

Če upoštevamo poskočen motorček in dober menjalnik, potem boste dinamični očetje kar iskali ravnino za prehitevanje počasnejših, v ovinkih pa boste pogrešali nekaj več informacij prek električno gnanega volana in boljšo odzivnost podvozja ter gum.

Kar tudi ni čudno, saj je podvozje klasično (McPhersonovi vzmetnni nogi spredaj, prostorsko skromna poltoga prema zadaj), gume pa zgolj 16-palčne. Tako lahko mirno zapišemo, da je Urban Cruiser zanesljiv sopotnik na dolgih (najbrž večinoma) avtocestnih potovanjih, vendar zelo povprečen pri razveseljevanju voznika v vožnji po ovinkasti cesti. V tem pogledu je boljši celo C3 Picasso, da o uživaškem Kijinem Soulu sploh ne govorimo.

Kljub nenavadni obliki, uporabnosti, varčnosti in celo izvrstni založenosti z opremo bo ahilova peta tega avtomobila prav gotovo visoka drobnoprodajna cena. Pristaši Toyot imajo odslej eno možnost (en model) več, drugih pa verjetno ne bo pritegnil.

Iz oči v oči . .

Vinko Kernc: Pri Urbanu Cruiserju sta dve smeri pristopa še posebej drugačni. Če grem od avtomobila naprej, ugotovim, da je zanimiva in verjetno v tem trenutku daleč najbolj 'zabavna' Toyota (upoštevaje njegov videz zunaj in predvsem znotraj), da pa ni poceni. Če grem v nasprotni smeri, ugotovim, da stane toliko, da z nekaj skromnosti dobim za ta denar dva klasična predstavnika njenega razreda (in niti ni treba, da sta posebej oguljena opreme), pa potem o videzu in o tehniki tega Urbana niti ne razmišljam več. Škoda.

Mitja Reven: Na zunaj me ni prepričal, nič boljših občutkov nisem imel tudi, ko sem se usedel na zadnjo klop. Vrata bi se lahko odprla bolj na široko, tudi streha bi bila lahko kak centimeter bolj oddaljena. Pa sem sedel za volan. Tako slabo preglednih merilnikov še nisem videl. Pa spet ta Toyotina plastika v notranjosti. Hmm, priznam, UC se mi je nato vendarle priljubil, le zapeljati sem se moral. Živahen motorček (nad 2.000/min), očitno mu šest prestav še kako koristi, dobra vodljivost in odličen menjalnik. Podpišem, da je najboljši med vsemi (manjšimi) Toyotami. Prepriča še prilagodljivost zadnje klopi, a ne dovolj, da me cena ne bi odvrnila od nakupa.

Aljoša Mrak, foto:? Aleš Pavletič