Toyota Urban Cruiser 1.4 D-4D AWD Limited

Toyotina filozofija zadnjega časa je tehnično korektna in verjetno tudi ekonomsko opravičljiva, a bolj ali manj dolgočasna. Njeni avtomobili s svojim videzom ne vzbujajo čustev, zaradi katerih bi kupec ob pogledu nanje začutil močno privlačnost v slogu 'imel bi jo'.

Škoda. Niso tako daleč časi, ko smo z veseljem sedali v Celice in MR2, če omenim le zadnji dve. Toda zdaj je tu Urban Cruiser, avtomobil, ki je videti prav nerodno prikupen. Avtomobila s tako ravno streho in s tako nizkimi šipami, če ni ravno kak superšporten kupe, že dolgo nismo videli. Navsezadnje ima tudi obraz takšen, da ostane v spominu, in kar je pri vsem še zlasti pohvalno: oblikovalska miselnost se nadaljuje in končuje tudi v notranjosti.

Kot pri vseh avtomobilih tudi Urban Cruiser ne more mimo ocene videza in kot vselej gre, če izvzamemo zgornjo misel, ki se nanaša le na objektivno izražanje stanja, tudi tu za subjektivno dojemanje: UC bo prav zaradi svoje nenavadnosti – kjer moram znova poudariti, da gre za nenavadnost zunanjosti in notranjosti – deležen ostrih ocen. Verjamemo, da marsikomu ne bo všeč. In prav tem svetujem: poglejte, dvakrat, trikrat. Morda se otresete predsodkov in vam postane všeč.

Zadnja Toyota, ki je takole 'razburila' javnost, je bila prva generacija mehkega terenca RAV-4, ki je dokazal, da ljudje le nimamo toliko predsodkov ali se jih lahko znebimo. Tisti RAV-4 je bil, če se še spomnite, prodajna uspešnica. Če smemo ta dejstva prenesti tudi na UC, obstaja velika verjetnost, da ne bo odšel v pokoj neopažen.

Če se nekdo odloči za nakup avtomobila bolj ali manj na podlagi njegovega videza, mu je že v startu pripravljen marsikaj odpustiti. Na primer jasno zaznaven značilen dizelski zvok motorja (ki k sreči ni tudi pretirano oziroma moteče glasen) ali pa neroden, na trenutke lahko tudi nevaren gumb za upravljanje potovalnega računalnika, saj je ta gumb postavljen kar med merilnike. Ne pritiskajte nanj med vožnjo, če ni res nujno.

Prav dosti drugega UC ne ponuja v razmislek. No, morda še položaj voznika, saj ta dokaj visoko sedi, armaturna plošča je precej nizko postavljena, posledično pa ima voznik volanski obroč zelo blizu kolenom, a načelno to na varnost in na ergonomijo ne vpliva; je pa v veliki meri to stvar osebnega okusa.

Nekaj privajanja terjajo merilniki. Pravzaprav je en sam, s tem, da sta na isti krožnici kazalček hitrosti vozila in kazalček motornih vrtljajev. Letala takšne zamisli ne sprejemajo, za avtomobil pa je zadeva povsem sprejemljiva. Navsezadnje je tudi to del tistega, kar želi UC izražati: drugačnost. V tej svoji drugačnosti pa vseeno zagotavlja zelo udobno vožnjo potnikoma spredaj in malo manj tistima zadaj; da se tam tretji odrasel ne bo dobro počutil, je menda jasno. Prav dosti predalov znotraj ni, tisti v vratih je celo zelo majhen (se pravi: le pogojno uporaben), a lahko voznik malenkosti in drobnarije iz rok ter žepov lepo porazdeli po kokpitu. Povedano na kratko: malo predalov, a dovolj za njihovo učinkovitost.

Tega UC je, kot rečeno, poganjal turbodizel. Dokler se ogreva, se pri pospeševanju nenadoma (odvisno od ogretosti motorja) pojavi neki dodaten (precej tih) zvok, ki ne deluje posebej zdravo, se pa pojavljanje tega zvoka prav tako nenadoma ustavi, ko se motor ogreje. Prav posebej odziven ni in zares oživi šele pri kakih 1.800 vrtljajih v minuti, kar v praksi pomeni, da je treba pogosto pretikati v prvo prestavo. K sreči menjalnik deluje brezhibno, le pri pretikanju v vzvratno tu in tam zahteva malo več potrpljenja. Nič pretresljivo motečega.

Če je treba urno speljati, mora voznik na to prej misliti in dvigniti motorne vrtljaje, da bi se navor pojavil v zadostni količini, da premakne avtomobil. Vedeti je namreč treba, da je prazen UC težak skoraj tono in 200 kilogramov. Toda tako kot daje pri vrtljajih blizu prostega teka misliti, da je slaboten, se po drugi strani zlahka in brez upiranja zavrti do rdečega polja na merilniku vrtljajev, ki se začne pri 5.200 vrtljajih v minuti. In čeprav bi po nerodnem videzu zunanjosti, ki morda asociira na slabo aerodinamiko, sodili, da se bo težko bojeval s hitrostjo, se pri porabi goriva izkaže, da ji je zlahka kos. Poraba je po podatkih potovalnega računalnika naslednja: pri hitrosti 100 kilometrov na uro v tretji 6, 3 litra, v četrti 4, 1, v peti in šesti pa 4, 0 litra na sto kilometrov. Za 130 kilometrov na uro (in brez tretje prestave) so vrednosti 5, 9, 5, 8 in 5, 4, za 160 kilometrov na uro pa 11, 0, 9, 3 in 7, 3 litra na 100 kilometrov.

Glede na zunanje ter notranje mere in na mehaniko je UC tipičen mestni avtomobil: okreten in majhen zunaj, da je lahko obvladljiv, a tudi dovolj hiter, da daljše poti niso utrujajoče. AWD v imenu pomeni, da je pogon speljan k vsem kolesom, a je treba vedeti, da je stabilizacijski ESP izklopljiv le do 50 kilometrov na uro. Igračkanje v smislu izrabe navora na vseh kolesih na slabši podlagi pod kolesi, ki ga (morda) teoretično omogoča pogon, ESP v kali zatre. Se pa takole gnan UC zaradi svojega pogona zanesljivo in varno pelje, tudi ko razmere niso idealne – vse do steptanega snega na ovinkasti cesti, ki se vije navkreber. Kar odpira nov segment možnih kupcev – z vikendi ali le z željo po izletnikovanju na odmaknjenih cestah.

In, vidite, zato je tudi Urban Cruiser CC. Ker je nenavaden, da nakup lahko v veliki meri vodijo čustva, ker je zelo uporaben ali pa le zato, ker je – CC. 'Cute Cube', prikupna kocka. Verjamem, da niste pomislili, da bi bil Coupé-Cabriolet . .

Vinko Kernc, foto: Aleš Pavletič