Volkswagen Golf 1.9 TDI GTI

Številka je zgovorna. Še pred letom, dvema so 150 konjskih moči zmogli le najboljši bencinski športni dvolitraši, zdaj pa se je svet motorjev z notranjim zgorevanjem dokončno zasukal. Dizli lahko mirno zamenjajo celotno paleto bencinskih strojev vse do športnega razreda GTI. Šele od tu naprej še vedno vladajo bencinski motorji, vprašanje je le, koliko časa še!

Ta motor ima vse, kar od motorja danes zahtevamo. Že kmalu nad prostim tekom krepko zadiha, potem pa že pri 1900 vrtljajih v minuti doseže še nedavno nedosegljivih 320 njutnmetrov navora. Res je, pomagata mu turbinski polnilnik in za njim še hladilnik polnilnega zraka, a so vse slabosti te gradnje izginile.

Ni turbo luknje, ni pretirane porabe goriva. Če se lahko zanesem na podatke s potovalnega računalnika, bo pri hitrosti okoli 200 kilometrov na uro porabil 11, pri 220 pa 14, 5 litra plinskega olja na 100 prevoženih kilometrov. In če ga še tako priganjate, bo poraba le stežka narasla na povprečnih 11 litrov na 100 kilometrov. GTI?

Nedvomno. Zvok in drobni tresljaji, ki jih oddaja motor, pričajo, da se ta ne vrti dirkaško hitro. A tudi ni potrebe, morda le za potešitev duše. Kajti takoj ko se igla na merilniku vrtljajev približa vrednosti 20, ki označuje 2000 vrtljajev v minuti, je vseeno, v kateri prestavi je menjalnik; motor bo vlekel. Krasno za prehitevanje.

Turbinca ob polnilniku ne žžžžžžžvižga, ampak sssssssika. In potem, če vztrajate s polnim plinom, se bo stroj mirno, z lahkoto in povsem brez ugovarjanja zavrtel do rdečega polja, ki se prične pri 4600 vrtljajih ročične gredi v minuti. Prestav v menjalniku pa je šest. Za vožnjo naprej, seveda.

Če omenjeni avtomobil ocenjujete kot predstavnika športnega razreda GTI, ni idealen. Sicer dovolj natančen volanski mehanizem je za špico v razredu vseeno premalo natančen in neposreden, pretikanje menjalnika pa je nešportno trdo. In malce prepočasno, ko se vozniku zahoče živahnejše vožnje. Precej boljše je vzmetenje, ki mehko požre luknje, a je vseeno v ovinku športno trdo.

Udobje torej ne trpi na račun lege na cesti. Golf TDI GTI se pelje nevtralno natanko tja, kamor ukaže voznik, dokler hitrost v ovinku ni tolikšna, da v gibanje poseže fizika. Ta vpokliče lastnosti prednjega pogona in zbrane mase pod prednjim pokrovom, zato prične avtomobil počasi siliti z nosom navzven. Seveda se to zgodi šele, ko voznik izklopi (doplačilni) ESP, ki pa dopušča precej svobode že, ko deluje. Ravno toliko, da je še varen, a že športen.

Za izpolnitev sanj marsikaterega Slovenca zadostuje že, če je Golf črn, postavljen na velika platišča ter na široke in nizke gume, na zadku pa nosi napis GTI. No, če bi imel še sončno streho in dodaten napis TDI na zadku, bi bil pa najbrž že skoraj popoln. Tako je namreč kazalo, ko sem ustavil na bencinski črpalki ali parkiral v stari Ljubljani.

Manj vidna, a brez dvoma bolj pomembna je notranjost. Suhoparno (skoraj) popolna, od materialov do izdelave in ergonomije. Še posebej izstopajo odličen, debel volanski obroč ter sedeža z Recarovim podpisom. Vse je serijsko, vse je črno in vse je v usnju.

Pogrešali smo le ob- ali navolanske komande za avdiosistem, možnost odpiranja zadnjih bočnih stekel navzven, pripombe pa smo tudi glede trde tipke troblje in glede ne najbolj idealnega položaja za volanskim obročem v smislu pridevnika GTI, in to izdatni nastavljivosti sedeža in volanskega obroča navkljub.

Kljub temu pa se takšen Golf mirno in brez strahu zoperstavi vsem bencinskim kolegom izbrane športne druščine. Kjer mu manjka moči (dvolitraši zmorejo zdaj nekaj več kilovatov), to nadomesti z navorom. Kjer drugim zmanjka navora, jih potolče. Največje veselje pa je potem na bencinski črpalki . .

Mišice tega Golfa so torej rezultat prepričljive aminoterapije. Resda temu sami pravijo dovršena tehnika neposrednega vbrizga v dizelski motor po principu črpalka-šoba, toda ko enkrat dobite v roke ključ, to sploh ni več pomembno.

Vinko Kernc

Foto: Uroš Potočnik