Volkswagen Golf 2.0 TSI (155 kW) DSG GTI

Menda bo kar prav, da začnemo pri oziroma izhajamo iz ostrosti, ki določa tega Golfa. Golf GTI je in bo vedno zelo vznemirjal; tiste, ki so za, in one, ki so proti. Bitka na tem polju je še posebej vroča. Uporabljeni so klasično vojskovanje in podtalni prijemi.

V resnici pa je takole. Kdor prebere tehnične podatke, natančneje zmogljivosti motorja ter avtomobila, in rezultate naših meritev, ve: Golf GTI je hiter avtomobil in vreden legendarne tričrkovne kratice, ki jo nosi na zadku ter na motorni maski. To so dejstva. Vedno pa se v takšnem primeru pojavijo ugibanja, kakšni so občutki izza volanskega obroča. Pred odgovorom je dobro pri sebi razčistiti, kaj od njega pravzaprav pričakujete.

Če bi za ostrost, ki jo avtomobil omogoča, podeljevali rdeče feferončke, čilije, in če bi bilo največje možno število čilijev pet, potem stvari stojijo takole: večina avtomobilov, o katerih dandanašnji berete na straneh te revije, ima nič čilijev. Pet jih danes nima skoraj nobeden; morda kaka Impreza STi, Lancer Evo X. S štirimi jih je kar nekaj, ampak GTI jih nabere tri.

Časi, ko so osebni avtomobili s turbobencinskimi motorji voznika 'prilepili' na sedež, so mimo. Elektronika je umirila posredovanje ukaza stopalke plina in odziv motorja, ekologija je motorje, čeprav na papirju z veliko 'konji', naredila pohlevne, recesija širšega pomena (od zavedanja o minljivosti virov črnega zlata naprej) pa je turbopuhala optimizirala tako, da ta spretno skrivajo svojo prisotnost ob motorju.

Golf GTI je skozi vse svoje generacije ušel tovrstnim rečem. Nikoli ni želel biti dirkaški, ravno nasprotno. Hiter, a vselej obvladljiv za različne voznike z različnimi vozniškimi znanji. To je bil in to je Golf GTI. To od njega pričakujte.

Volkswagen je v Golfa GTI spakiral zelo dobro pogonsko tehniko: najbolj dodelan dvolitrski TSI doslej in največkrat omenjan menjalnik DSG. Takšne tehnike, če odštejemo bolj ali manj posrečene 'kopije' znotraj koncerna, nima noben tekmec. Zato je tehnični unikat. In zato GTI ni, če začnem na začetku abecede, kot (Alfa) GTA – je precej bolj udoben v najširšem možnem smislu, od odziva motorja in programa menjalnika do mehke bočne opore sedežev.

In kar je v odkrivanju njegove ostrosti najpomembnejše: ni brutalen. Je pa tisti avtomobil, s katerim se med tednom udobno voziš po opravkih, med koncem tedna pa brusiš ovinke dirkališča. Res tam (morda) nisi najhitrejši, se pa potem naslednji teden lahko spet mirno voziš po opravkih. Je zelo dober kompromis. Za tiste, ki jim je to premalo, Volkswagen že tradicionalno ponuja Golfe s črko R.

Na cesti in v praksi to pomeni, da je GTI hitrejši od Cooperja S in počasnejši od CL-a 63 AMG. Njegov motor je tipičen predstavnik novodobnih turbobencinarjev: zmogljiv, a z zelo neizrazitim turbo značajem. Marsikdo turbinice niti ne zazna. Vleče od spodaj do vrha, pri čemer so v Wolfsburgu za vrh postavili 6.800 motornih vrtljajev; tam pretakne navzgor, tudi če je menjalnik v ročnem načinu pretikanja.

Jah, seveda, GTI ima serijsko ročni menjalnik, ampak že ves čas govorimo o menjalniku DSG, ker je takšnega imel testni GTI. Večina testnikov ekipe AM se strinja, da je DSG odličen (najprej pa hiter), a ne vsemogočen. Na dirkališču se tudi v ročnem načinu občasno zmede, sicer pa tudi zunaj steze avtomobil na mestu leze naprej (pri drugih robotiziranih menalnikih se to ne dogaja), sem ter tja rahlo cuka, ne zna neposredno prestaviti dve prestavi navzdol (ali navzgor, a to ni pomembno) in ne omogoča počasnih, milimetrskih premikov, ki bi si jih želeli pri tesnem parkiranju.

Ampak prav tale DSG ima tu poseben šarm. Inženirji so se lotili elektronike in dodali programček, zaradi katerega se ob vsakokratnem prestavljanju v višje prestave sliši diskreten 'bum', umetno rojeni zvok, ki ni potreben in morda na tretji decimalki celo povečuje porabo goriva, ampak komu mar. To lahko doživite (in kupite) le v Golfu GTI z menjalnikom DSG.

Tudi sicer je notranji zvok zanimiv; pritajen, povečini decibelsko lepo vzgojen, v hercih pa športno nizek. Le med 4.500 in 5.200 vrtljaji prav ta zvok pade v resonanco s prostorom, kar ušesu ni vselej posebej ljubo. Se pa isto uho s časom privadi. Potem ni težko uživati – ob tem zvoku in ob krotenju mehanike. Zvok in hitrost pretikanja pri tem opravita večino dela.

Pomagajo tudi dober volan, vzdržljive zavore (ki resda včasih ne prav glasno cvilijo, ko je voznik zahteven do njih) in podvozje, ki skrbi, da je lega na cesti dolgo nevtralna. Zelo pozno začne iz ovinka bežati nos, a rahlo dodajanje volana in odvzemanje plina hitro ozdravita to za prednji pogon značilno 'bolezen'.

Da je tale Golf GTI hiter, pokaže tudi merilnik hitrosti, ki se ustavi nekje pri 260 kilometrih na uro. Takrat merilnik temperature olja v (žal) potovalnem računalniku pokaže 122 stopinj Celzija (ko jih je zunaj 28), volan pa daje odličen občutek vodenja. Nekaj slabšega daje pri silnem zaviranju z velikih hitrosti, ko postane predvsem zadek precej nemiren, a še vedno zlahka obvladljiv.

Morda pri močnejšem zaviranju bolj kot to moti (pre)hitro samodejno vklapljanje varnostnih utripalk, še bolj od vsega pa poraba goriva; ta lahko zleze tudi prek povprečnih 20 litrov na 100 kilometrov, če je desna noga težka, o 'TDI' varčnosti pa lahko le sanjate. Največ, kar lahko storite za varčno vožnjo, sta nežna desna noga in stalna hitrost; tako bo GTI v šesti prestavi pri 100 kilometrih na uro 'pil' 5, 7, pri 130 pa 7, 1 litra na sto kilometrov. Če lahko verjamemo potovalnemu računalniku.

Takrat se lahko posvetite notranjemu videzu, ki je, podobno kot zunanjost, diskretno športen na zelo podoben način kot pri vseh Geteijih pred njim: rdeči šivi, kjerkoli je kaj zašito, črn strop, rdeče-belo-črna sredina sedežev, opazne, a mehke bočne obrobe sedežev, športno debel volanski obroč.

Pri njem se še najbolj 'zatakne': ker je na spod­njem delu raven (videti je lepo, a ker je volan preveč posreden in je treba pogosto preprijemati, včasih zmede) in ker so tipke na njem oblikovno in ergonomsko nekoliko neposrečene. Je pa meni, s katerim jih upravljate, v nasprotju z večino drugih avtomobilov preprost za upravljanje in povečini z uporabnimi funkcijami.

Znotraj bi morali pograjati še slabo vidnost stanja klimatskega dela, stopnico pri podaljšanem prtljažniku in udobje na zadnji klopi (bolj togo vzmetenje! ), pohvaliti pa večino preostalega – od položaja za volanom naprej.

Ampak natanko to je Golf; v njem je večina stvari dobrih, zelo dobrih ali odličnih, to pa je skrivnost njegovega uspeha. Če je pri tem ta Golf še GTI, velja vse zapisano, a z dodatkom ostrosti. Trije čiliji. Nekje v sredini.

Vinko Kernc, foto:? Aleš Pavletič