Volkswagen Golf GTI DSG

Krvavo rdeč GTI je agresivnega videza, ampak rdeč je lahko tudi SDI. GTI ima, da bi se razlikoval od drugih rdečih Golfov, nekaj prav diskretnih zunanjih prepoznavnih malenkosti: dve označbi (na maski in na zadnjih vratih), motno črno satovje pred hladilnikom in za 127 tisočakov še 18-palčna platišča, za katera si v redakciji nismo enotnega mnenja, ali so lepa ali ne.

Ampak postavljač tale GTI (očitno) noče biti. Prvo, česar se utegne lastnik zares razveseliti, sta sedeža: zelo dobro oprijemljiva, zaradi česar se telo in lastnik tega telesa z njim dobro počutita že ob prvem stiku, pa športno stkana (kombinacija črne in kariraste s kombinacijo črne, sive, bele in rdeče) ter z napisom GTI (črno na črnem) in tudi po daljšem sedenju neutrujajoča, predvsem pa dobro nastavljiva v smislu položaja za volanom. Drugo, česar se novopečeni lastnik dotakne, je volanski obroč: debel, dokaj majhen, z ravnim spodnjim delom, z napisom GTI (črno na črnem) in seveda odlično oprijemljiv.

Vsekakor eden boljših nasploh; verjetno se takšne oblike ne bi sramoval niti rdeč avtomobil s črnim konjem. Tretja razlika med Geteijem in drugimi Golfi so merilniki; načelno sicer zelo podobni, ampak s hitrostno skalo do 300 kilometrov na uro. Ki se je kazalček sicer nikoli ne dotakne, je pa vseeno lep pogled.

Bi (le) zato kupili Golfa GTI? No ja, menda bi se že kdo našel in v tem užival. In navsezadnje - zakaj ne? Ampak pravi užitki šele pridejo. Veste, za ustrezen DNA so pri Volkswagnu poskrbeli že takrat, ko so inženirjem podelili prazne bele liste za načrt novega modela; ustroj platforme, podvozja in mehanike nasploh dovoljuje več kot le 200 konjskih moči, speljanih k prednjim kolesom. In z nekaj dodelavami, predvsem na togosti podvozja ter zavorah, so takšemu Golfu pripravili tehnično osnovo, ki nikjer ne pokaže slabosti.

Zatorej: obrnimo ključ! Nič prav pretresljivega se ne zgodi. Bhruuuurrrmmmm. Motor pridno steče in mirno gode. Hladen ali pregret. Pa odpeljimo. Aha, DSG! Nova ročica, stara logika delovanja: dva menjalnika v enem, (dvojna) samodejna sklopka, normalen in športen program, možnost ’ročnega’ pretikanja po sekvenčni shemi - plus za navzgor, minus za navzdol. Ročico torej v D ali S in plin.

GTI lepo odpelje; z malo plina je na sovoznikovem sedežu lahko tudi stara mama, če je le ne moti togo podvozje. In motor je kultiviran; ne trga, ne cuka, ne spravlja umirjenega člana posadke ob živce. Z malo plina.

Sto konjskih moči na liter prostornine ni (še posebej s turbopuhalom) nikakršen tehnični rekord, obljublja pa veliko. Najprej bi ob tej tehniki pomislili na brutalnost, s katero bi lahko utrujal. Pa ne. Od najnižjih do najvišjih vrtljajev vleče zvezno, resda ne povsod enako, a nikdar sunkovito. Res da bi si morda na trenutke tega zaželeli, a mu v splošnem takšnega značaja ne zamerimo. Po prvih nekaj sto prevoženih kilometrih smo bili tega celo veseli.

Slika še ni popolna; vzoren značaj motorja je podkrepljen še z navorom, ki je rezultat dela turbopuhala in nadzorne elektronike, tako da GTI vleče prav spodobno že od dveh tisočakov motornih vrtljajev v minuti dalje, nekako skoraj tako, kot bi vozili 140-konjski TDI. In to je s tehničnega zornega kota vse.

Zdaj pa tisto, zaradi česar se - če to seveda iščete - GTI splača kupiti, ker tega ne morete niti z doplačili dobiti z nobenim drugim Golfom: občutki v vožnji. Od zvoka do nadzora mehanike. Kaj so tehniki zakuhali, da se pojavljajo takšni zvoki, je težko reči, ampak če pretikate tam do 4000 vrtljajev, motor med pretikanjem zagode ali zahrope ali zarenči grrr, kot da bi elektronika za hip prekinila vžig, nekako tako, kot slišite pri dirkalnih strojih najvišjih tekmovalnih razredov. Tega ne dobite ne v drugih Golfih ne v drugih športnih avtomobilih in verjetno tudi ne v Golfu GTI z ročnim menjalnikom. DSG, ja. Okej, tule ste prikrajšani za delo s stopalko sklopke, če vas to sicer veseli, a zvok pretikanja to brez dvoma odtehta. Grrrr . .

Ja, DSG. Tam za volanskim obročem sta dve ročici za pretikanje, ki sta s stališča ergonomije vrhunski: na pravem mestu, vrtljivi z obročem (nekateri sicer prisegajo na fiksni ročici, ampak . . ), z izjemno kratkimi gibi in s povsem jasno povratno informacijo, ali ste posegli v delo menjalnika ali ne. Bolj športne vožnje se sicer lahko lotite tudi z ročico v položaju S, kar takole na hitro pomeni prestavo manj kot v normalnem načinu, a vseeno priporočam ’ročno’ pretikanje.

Narekovaji so tam zato, ker čisto vsega ne morete; DSG bo, na primer, sam prestavil navzdol, ko bodo motorni vrtljaji padli na 1200, oziroma navzgor, ko se bodo povzpeli na 6600, torej 100 v rdeče polje na merilniku vrtljajev. Ampak vse vmes je vaše. In DSG je tudi zelo zelo hiter. In brezhiben; včasih že kar dolgočasno brezhibno pretika. Če so okoliščine (vrtljaji, položaj stopalke plina) prave, se le frekvenca zvoka spremeni in kazalček vrtljajev pade. Oziroma naraste. Praktično v hipu.

Morda se komu ob tem ježijo dlake - in prav je tako. Dober volanski obroč, dobri sedeži, bliskovito pretikanje in slasten zvok motorja morajo zadovoljiti vsakega adrenalinskega odvisneža. Zvok? Zunaj se pri pohojenem plinu že skoraj dirkaško zadere, znotraj pa je tudi športno prepoznaven, a morda celo pretih. Kak decibel, dva več morda ne bi škodila. A vseeno in še enkrat: v tem razredu česa podobnega ne morete kupiti.

Ampak GTI ni le zvok in občutki. GTI tudi dobro gre. Motor se z veseljem pusti vrteti do 6600 vrtljajev, no, le v peti prestavi bo do tja le stežka prilezel. Nič hudega; v šesti prestavi se pri 5000 vrtljajih pelje okrog 210 kilometrov na uro, pri 5500 pa že 240. Po enem kilometru gre prek 180 kilometrov na uro. Komur več pomeni tisto ’vmes’, bo še bolj zadovoljen: motor je vselej zelo prožen in vožnja navkreber po ovinkasti cesti je lahko zelo uživaška. Voznik bo zvečine odpovedal prej kot stroj.

Zamere? Športni avtomobili imajo strožje zahteve pri nekaterih postavkah. Res ima Golf verjetno najboljši električni volanski servo, a vseeno ne daje najbolj prefinjenega občutka dogajanja izpod gum. Lahko bi bil tudi bolj neposreden in bolj komunikativen. In volanski obroč bi se smel spustiti še za kak centimeter, dva niže. In to je to.

Aha, morda koga zanima poraba? Če kupite GTI-ja, da boste vozili ’geteijevsko’ (se pravi: s polnim plinom oziroma tako, da konj ne boste pustili lenariti v štali), potem bo kar okrog 20 litrov za 100 kilometrov. Z malce zmernosti bo poraba hitro padla na 15, če pa zahtevate še manj - kupite SDI ali TDI. Edina večja zamera je pravzaprav domet - če se vozite ’geteijevsko’ bo treba na pit stop vsakih 200 kilometrov. Od Salzburga do Frankfurta to pomeni dva postanka v boksih, TDI 140 pa se bo do tja odpeljal brez postankov. In najverjetneje - zaradi prometa - z enako hitrostjo. Ampak to v celoti pomeni vsaj 20 minut prej . .

Morda še na hitro o legi na cesti: (tudi) GTI odlično vztraja pri vožnji naravnost do največje hitrosti, v ovinkih pa sledi logiki prednjega motorja in pogona, se pravi z rahlo zahtevo po dodajanju volana. Lepa lastnost elektronike za stabilizacijo (ESP) je, da se pusti izklopiti, kar pomeni, da bo volana vešč mogel (med drugim) izkoristiti rahlo uhajanje zadka v ovinku ob hitro odvzetem plinu. Odličen splošen vtis, a z nekoliko grenkim priokusom, saj imajo v Wolfsburgu tudi dober 4-Motion. Ki ga GTI ne more imeti.

Ampak v tolažbo: na poti je že R34, ki bo še večja zverina, če vam je takšen GTI premalo. Do takrat pa vsi, ki vam je premalo, in vsi, ki vam je Golf GTI dovolj: tale zverinica iz Wolfsburga vas skoraj zagotovo ne more razočarati. Ne z zvokom, ne s sliko.

Vinko Kernc

Foto: Aleš Pavletič