Volkswagen Lupo 3L 1.2 TDI

Strinjam se z ekologi, da je treba vse sile usmeriti v zmanjšanje porabe goriva, ne samo zato, ker fosilnih goriv ni neskončno veliko, ampak tudi zato, ker se s poskusi, kakršen je varčni Lupo, ohranja ravnovesje v naravnem okolju. Zato samo vse čestitke.

Zmajhno porabo goriva oziroma razmerjem med učinkovitostjo in porabo je Volkswagnov malček trenutno edinstven primer med serijsko narejenimi avtomobili. Trenutno je edini avtomobil, narejen v serijski proizvodnji, ki v povprečju (na papirju! ) porabi manj kot tri litre goriva na sto prevoženih kilometrov. Poleg tega iz izpuha izpljuva tudi izredno malo okolju škodljivih snovi. Toda zdi se, da praksa ni ravno naklonjena normnim meritvam. V praksi se namreč izkaže, da je izmerjeno normno porabo izredno težko doseči. Možno seveda je, vendar v točno določenih okoliščinah in ob zelo kontrolirani vožnji.

Potrebujete pravo šolo varčne vožnje. Verjetno bi povprečje porabe še malce padlo tudi po veliko več prevoženih kilometrih, kot je bilo to možno na našem testu. Upoštevajmo tudi nizke temperature, zimske razmere, ne nazadnje tudi zimske gume. Lupo ima namreč serijsko obute še posebej varčne gume z nizkim kotalnim uporom. Toda kljub inovativnosti, veliko truda in vloženih sredstev ima Lupo 3L še preveč porodnih težav, da bi se uspešno kosal s tekmeci.

Njegova velika slabost je med drugim tudi sorazmerno visoka cena, ki naj bi jo plačali tisti ekološko najbolj ozaveščeni samo zato, da bi obvarovali del narave. Roko na srce, poznam veliko Slovencev, ki jim je poraba goriva mar le, ko pogledajo nanjo skozi lastno denarnico. Na naravo in okolje se gladko požvižgajo! Zato verjamem, da Lupo v tem pogledu orje ledino, in to na zelo težavnem terenu.

Lupo 3L je na hitro zelo podoben svojemu sorodniku, navadnemu Lupu, vendar pazljivejši pogled odkrije očitne razlike. Najbolj očitno drugačni so prednji smerniki. Niso okrogli, temveč ovalno-oglati. Spremembe se nadaljujejo pri kroju blatnikov in odbijačev. Pa ni pomembna samo oblika, ki naj bi prispevala k boljšim aerodinamičnim lastnostim (Cx = 0, 29), tudi uporabljeni materiali so rahlo eksotični.

Blatniki in pokrov motornega dela so aluminijasti (manjša masa), notranje ojačitve zadnjih vrat so iz (še lažjega) magnezija. Prav tako iz magnezija je nosilni del volanskega obroča. Na otip je nekoliko hladen, a vendarle je magnezij. Magnezij so uporabili tudi za ohišje menjalnika. Skratka pomemben del inovativnosti je varčevanje pri masi. V primerjavi s klasičnim Lupom so tako privarčevali 65 kilogramov. Se ne sliši dosti? Upoštevajte, da je to lahko že masa enega potnika. In pri majhni osnovni masi avtomobila je to že kar občutno veliko.

Tudi pri snovanju motorja so uporabili aluminij. Dizelski trivaljnik je v celoti iz aluminija (blok in glava). Deluje po principu neposrednega vbrizga goriva, in sicer po vzoru novejših hišnih dizlov, črpalka-šoba. Nad vsakim valjem je posebna črpalka, ki ustvarja potrebni tlak za vsako šobo posebej. Krmiljenje je prepuščeno elektromagnetnim ventilom, visoki tlaki (do 2000 barov) pa omogočajo boljšo razpršenost, bolj homogeno mešanico z zrakom, boljše zgorevanje in tako boljši izkoristek. Za polnjenje z zrakom skrbi še turbinski polnilnik s spremenljivo geometrijo in s hladilnikom polnilnega zraka.

Turbo luknja je opazna le pri speljevanju, ko se najprej ne zgodi nič, pri 2000 vrtljajih pa opazno povečanje moči povzroča zdrse pogonskih koles. To je še posebej moteče, ko se skušate na primer vključiti v promet s stranske ceste. Računajte s tem, da se prve tri ali štiri sekunde ne bo zgodilo nič, malo zaradi počasne samodejne sklopke in malo zaradi pomanjkanja moči, vse dokler ne poprime turbina. Potem bo začel poskakovati, treba bo popustiti plin . . Medtem pa je kolona vozil lahko že precej blizu!

Posebno tehniko speljevanja zahteva tudi samodejni menjalnik. Pravzaprav celoten sklop, motor in menjalnik (ki sta pravzaprav celota in bistvo varčnega Lupa), zahtevata samosvoj način vožnje, ki se za nekaj odtenkov razlikuje od vsega do sedaj poznanega. Potrebujete malo šolo dobre vožnje. Predvsem pa je dobro prej prebrati kratka navodila. Menjalnik ima klasično lamelno sklopko in ne viskozne, kot je to značilno za običajne samodejne menjalnike. Prek hidravlike ga vodi elektronika.

Pri speljevanju, predvsem na klancu, pa nikar ne popustite zavore sunkovito. Menjalnik se ne bo vklopil tako hitro, kot mislite, (kot pri klasičnem avtomatiku) in avto bo zdrsnil precej nazaj. Zavoro popuščajte počasi, in tik preden je povsem popuščena, se bo vklopila tudi sklopka. Takrat motor že vleče in težave ni več. Samo ne skušajte speljevati kot avtomobil s klasičnim samodejnim menjalnikom. Pri nadaljnji vožnji ni večjih težav, menjalnik prestavlja samodejno, lahko ga usmerjate tudi ročno, s premikom ročke naprej (višja prestava) ali nazaj (nižja prestava).

Napak se ni bati, ker elektronika tako ali tako ukrepa po svoje in v varnem območju, kadar voznik ni ravno prepričan, kaj in kako. Mogoče bi menjalniku lahko očitali le nerazumljivo sunkovitost v določenih nedefiniranih situacijah, in to predvsem v mestni vožnji, kjer je veliko speljevanja in ustavljanja. In to ravno tam, kjer naj bi bil Lupo 3L najbolj doma.

Presenetljivo dobro pa se odziva na hitrejših cestnih odsekih (avtocestah, mestnih obvoznicah . . ), kjer dosega tudi solidno končno hitrost. Ravno obratno, kot bi od mestnega malčka pričakovali. Tudi izredno dobra vodljivost in stabilnost pri hitrejši vožnji je malo nepričakovana dobra lastnost.

Posebnost trilitrskega Lupa je tudi vklopljiv varčni način vožnje, imenovan ECO. Tako lahko preberete na stikalu za vklop in na armaturni plošči, če je vklopljen. Deluje, ko je prestavna ročica v položaju za samodejno pretikanje (E), njegova značilnost pa je, da motor deluje z nekoliko zmanjšano močjo, pri popuščanju plina prestavi v prosti tek in se sam ugaša pri postankih, denimo pred semaforjem. Motor se ugasne nekaj sekund po ustavitvi, ponavadi takrat držimo nogo na pedalu zavore, in brž ko ga popustimo, se motor spet samodejno zažene.

Najprej je zadeva izredno zanimiva, nismo namreč navajeni stati pred semaforjem v popolnoma tihem in mirnem avtomobilu. Nič ne ropota, nič se ne trese. Priznam, da je prvič občutek precej nelagoden. Sprašujete se: »Ali bo pravočasno vžgal? Ali bo sploh še vžgal? « Vendar sčasoma stvar postane samoumevna in celo solidno deluje. Postavi se le vprašanje vzdržljivosti elektro komponent - alternatorja, zaganjalnika, akumulatorja . .

Na našem testu sicer tega nismo mogli preveriti, vendar dvom obstaja. Značilnost režima ECO je tudi ta, da se motor ne izklopi vedno. Na primer če je hladen, če je visoko nastavljena temperatura gretja ali če je vključenih veliko električnih porabnikov. Vozniku pa o tem tako ali tako ni treba razmišljati, ker za to skrbi elektronika.

Že omenjena slaba lastnost varčnega Lupa je tudi visoka cena. Uporabna oprema, ki jo dobimo v osnovi, sta dve varnostni blazini, ABS, po višini nastavljiv volanski obroč, samodejni vklop žarometov in brisalnik zadnje šipe. Ni pa prepotrebnega servoojačevalnika volana (parkiranje v mestu! ), ni osrednje ključavnice, ogledala so nastavljiva ročno, voznikov sedež ni nastavljiv po višini, šipe imajo ročni pomik in (skromen! ) prtljažnik je ponoči mračen. Prav bi prišla tudi klimatska naprava. Vse te stvari sicer niso življenjskega pomena, so pa v sodobnih avtomobilih že skoraj samoumevne.

Več ali manj opreme je sicer moč dobiti za doplačilo, toda na primer v večini korejskih avtomobilov so vključene že v osnovno ceno. In to celo nižjo kot osnovni Lupo. Primerjava je sicer banalna, toda tudi razlogi, ki prevladajo ob nakupu novega avtomobila, so včasih docela nerazumljivi.

Čeprav bi se morali pravzaprav vsi zavedati, kako škodljivo je onesnaževanje okolja, a se bojim, da je ta razlog še premalo zakoreninjen v zavesti ljudi. Verjetno bo moralo preteči še kar nekaj onesnažene vode, preden bodo avtomobili, kot je Lupo 3L, postali vsakdanjost. Najbrž se bo treba na ta račun še marsičemu odreči.

Kakorkoli že, Lupo je poskusni zajček in treba jim je priznati, da so medtem, ko drugi delajo isto, le da tega še nočejo povedati na glas, pri Volkswagnu smelo zakoračili problemu naproti. Ne, Lupo 3L še ni tisto, kar bi pričakovali, marsikaj še ni dodelanega, je pa pohvale vreden poskus, doseči nekaj več, ko gre za ekologijo. Čeprav je ta filozofija za zdaj še draga, pa bo mogoče nekoč vodila proizvajalce avtomobilov. Doseči ekstremno majhno porabo goriva.

Igor Pucihar

Foto: Uroš Potočnik