Test: Volkswagen Passat Alltrack 2.0 TDI 4MOTION BlueMotion Technology

Na eni strani s(m)o uporabniki; mi, če je že ne zahtevamo, si univerzalnosti vsaj močno želimo.

Tudi ali predvsem pri avtomobilih, ki so, kot je splošno znano, drugi največji nakup v človekovem življenju.

Na drugi strani so avtomobilski proizvajalci. Ti vse to vedo, vsaj večina njih, in ponujajo vsak svoje videnje univerzalnega izdelka tistim, ki univerzalnega iščejo. Vsi namreč nis(m)o takšni, marsikdo želi ravno nasprotno, torej nekaj zelo specifičnega.

Ampak če se postavimo v vlogo proizvajalca univerzalnega avtomobila; kako bi zastavili okvirje?

Prvič, na podlagi ugotovitve, da ljudje v avtomobilu ne trpijo prav radi, bi jim ponudili udobno okolje. Najprej bi jim ustvarili prostor, v katerem bi si lahko odlično nastavili položaj za volanom, potem naredili sedeže udobne tudi na daljši vožnji (torej ne preveč mehke), jim dodali nekaj še ne moteče bočne opore, sedežem pa namenili razkošne mere, za vsak primer tudi nekoliko bolj v širino, saj univerzalnosti ne iščejo mladi vozniki, ampak zrelejši ljudje. Poskrbeli bi za ergonomijo in za vsak najmanjši detajl.

Drugič, iz istega razloga bi ljudem ponudili naprave, ki naj bodo tako dobre, da jih po možnosti sploh ne bi opazili. Na primer klimatsko napravo, ki bi v vlažnih dneh dovolj hitro odrosila šipe, v vročih dneh hitro ohladila notranjost, a pri tem ne podhladila žive vsebine, skratka, da v komande ni treba posegati pri vsaki majhni spremembi zunanje klime. Merilnike bi naredili dovolj velike, da so jasno in hitro berljivi. Potovalni računalnik bi opremili z veliko podatki, a tudi s preprostim in učinkovitim krmiljenjem ter z ustreznim podajanjem informacij, da te ne bi bile moteče. Ker vemo, da se pogosto vozimo tudi ponoči, bi notranjosti namenili dovolj lučk: vsaj štiri bralne, dve za dno pri vozniku in sovozniku ter eno za v prtljažnik. Poskrbeli bi za ergonomijo in za vsak najmanjši detajl.

Tretjič, če bi načrtovali avtomobil za pet oseb, bi petim osebam namenili dovolj prostora, tudi če so vsi odrasli in na vseh petih mestih. Brez kompromisov.

Četrtič, ker ljudje v avtomobilu radi poslušajo marsikaj, od poročil do glasbe, takšne in drugačne, bi jim namenili avdiosistem, ki sicer ne bi nosil nobenega zvenečega imena, bi pa bil dovolj zmogljiv, da bi korektno igral vsako glasbo vse do komada Airmail Special Elle Fitzgerald. Poleg tega bi jim na isti, velik in za dotik občutljiv zaslon namestili dobro navigacijo, ki bi znala več, kot bi jo znala večina uporabnikov vprašati. Jasno, varnosti na ljubo bi temu sistemu dodali še bluetooth za varno telefoniranje.

Petič, da bi zadovoljili njihove potovalne želje, bi jim namenili prostor za stvari. Za majhne stvari bi jim po kokpitu postavili več uporabnih predalov, tiste v vratih bi recimo obložili s filcem, da stvari v njih ne bi (glasno) drsele sem in tja, za povrh pa bi jih naredili tako velike, da bi vanje spravili tudi veliko plastenko. Vemo, da na poti ljudje postanejo žejni, in vemo, da morajo biti stvari v avtomobilu pospravljene. Predal pred sovoznikom bi imel ključavnico, osvetlitev in možnost hlajenja. Pločevinkam bi namenili štiri dobra mesta. Potem so tu še velike stvari. Njim namenimo že v osnovi ogromen prtljažnik, ki ga lahko potem tretjinsko podaljšamo – ali s sedeža ali iz prtljažnega dela z dodatnim vzvodom. Nastala podaljšana površina bi bila skoraj vodoravna, za tiste, ki bi hoteli popolnoma vodoravno, pa bi predvideli tudi možnost dviga sedalnega dela, da bi bilo potem zvrnjeno naslonjalo res vodoravno. Za vsak primer bi jim v prtljažniku ponudili še nekaj manjših predalov oziroma utorov.

Šestič, ker so ljudje danes za varnost precej dovzetni, ne bi poskrbeli le za standardno varnostno opremo, ampak bi jo nadgradili še z aktivnim sistemom za ohranjanje prometnega pasu, s sistemom za mrtve kote, s pametnim tempomatom, ki bi znal zavreti do zaustavitve, ter s sistemom za zaviranje v sili, se pa razume, da bi imel naš avtomobil tudi parkirni pripomoček z zvočnim in slikovnim prikazom, učinkovite brisalnike, odlične žaromete in nelinearno skalo merilnika hitrosti skupaj z možnostjo natančnega, digitalnega prikaza trenutne hitrosti.

Sedmič, da bi bila vožnja lahkotna, bi mehaniko opremili z ustreznimi komandami, torej z dobrim volanskim sistemom, dobro prestavno ročico in dobrimi stopalkami. Seveda bi bila zelo dobra tudi mehanika: podvozje, denimo, bi bilo dovolj togo za vožnjo v prečnih nagibih, a dovolj udobno za vožnjo čez luknje in grbine, hkrati pa zanesljivo in predvidljivo do največjih hitrosti. Motor bi bil turbodizel, ker ponuja veliko navora v spodnjem in srednjem področju vrtljajev, poleg tega razvije dovolj moči za hitro vožnjo in zna biti tudi varčen. Pri 60 kilometrih na uro ne bi smel porabiti več kot pet, pri 100 ne več kot 5,7, pri 130 ne več kot osem in pri 160 ne več kot 9,6 litra goriva na 100 kilometrov. Menjalnik bi bil takšen, da bi s samodejnostjo zadovoljil lagodne voznike, z ročnim načinom, pa tudi s športnim programom in vključno z zavolanskima ročicama pa bi bil ljub bolj dinamičnim voznikom. Pogon bi bil štirikolesni, in to takšen, da bi se vklopil sam, ko bi bilo to potrebno, da ne bi zaradi njega avtomobil porabil preveč goriva. Za vsak primer bi trebuh avtomobila še nekoliko dvignili, da ne bi nasedel, ko bi se z družino odpravljali na izlete v naravo in v neznano.

Načrt je odličen, ima pa eno samo napako: nekdo je to naredil pred nami. Volkswagen s Passatom Alltrackom. Popolnoma mogoče je, da kaj dosti boljše univerzalne zadeve trenutno ni.

Bese­di­lo: Vinko Kernc, foto: Matej Grošelj, Saša Kapetanovič