Volkswagen Phaeton W12

Da limuzina lahko vstopi v tako visok statusni krog, pa nikakor niso dovolj le nedojemljive zunanje mere, predsedniško črna barva karoserije in nekaj sto konjskih moči pod pokrovom. Takšna kočija mora seveda ponujati še marsikaj več!

Človeku, ki se v takšnih avtomobilih ne vozi prav pogosto, se tako nehote zazdi, da vse skupaj počasi že presega meje razuma. Pa ob tem lahko mirno pozabimo na vse štiri električno pomične sedeže, na njihov spomin, ki lahko shrani kar tri različne nastavitve, na dejstvo, da si voznikov zapomni še nastavitev zunanjih ogledal in volanskega obroča, ki je mimogrede prav tako električno pomičen, ter da v spomin spadajo celo nastavitve klimatske naprave, radijskih postaj in nenazadnje tudi moč zvoka avdiosistema.

Pri tem se vse skupaj pravzaprav šele prične! Vsi štirje sedeži namreč ponujajo tudi masažo hrbtnega dela, tristopenjsko hlajenje ali gretje sedalnega dela, prednjima lahko s pomočjo elektrike določamo višino varnostnih pasov, klimatska naprava je seveda štirikanalna in popolnoma samodejna, v mrzlih jutrih pa elektrika ne odtaja le zunanjih ogledal in zadnjega stekla, ampak tudi stranske. Toliko o golem udobju. Pravzaprav o udobju, ki si ga vsi štirje potniki določajo povsem ločeno.

Kaj pa vse drugo, ki skrbi za prijetno in čim manj stresno vožnjo - seveda predvsem tistih dveh potnikov zadaj? Tako kot se za limuzine tega razreda spodobi, tudi Phaeton s pomočjo svojega informacijskega sistema ponuja ogromno količino informacij. Celo tako zajetno, da se ob tem, tako kot pri udobju, navaden smrtnik ponovno vpraša, ali je vse to sploh še smiselno. Na primer: priklicati je mogoče podatek o tlaku zraka v rezervnem kolesu, če je ta v določenem trenutku nadvse pomemben.

Pa to seveda še ni vse. Kadar je robnik pločnika previsok, se Phaeton dodatno povzdigne, če je blaženje pregrobo, s preprostimi pritiski na stikala to postane mehkejše, in če čas ni zaveznik potnikov, poskrbi za to konjenica pod motornim pokrovom.

Oznaka W12 na Phaetonu je morda nekoliko nenavadna, saj na takšnih limuzinah navadno srečujemo oznake V12, toda ljubiteljem znamke Volkswagen zagotovo ni neznana. Dvojni V označuje dva dobro poznana motorja VR6, ki so ju za potrebe Phaetona nekoliko povečali in ju združili pod kotom 72 stopinj. Agregat, ki so ga tako razvili, navdušuje z nadvse spodbudnimi podatki: prostornina 6, 0 litra, največja moč 309 kW/420 KM, največji navor 550 Nm, pospešek od 0 do 100 km/h 6, 1 s in največja hitrost 250 km/h. Slednja je seveda elektronsko omejena.

Toda če želite v resnici vse to okusiti, o porabi goriva ne smete razmišljati. Konji so žejni! Ob priganjanju namreč vsak od njih zahteva vsaj deciliter oktanske tekočine na sto prevoženih kilometrov, torej je povprečna poraba okoli 40 litrov nekaj povsem običajnega; pa tudi če boste s Phaetonom še tako nežni, bo ta le s težavo padla pod dvajset litrov.

Toda to še zdaleč ni edina slabost Volkswagnovega paradnega konja. Pravzaprav bi težko zapisali slabost, če seveda odmislimo, da je pri tej porabi mogoče z eno posodo goriva prevoziti komaj dobrih dvesto kilometrov, saj kupci takšnih avtomobilov o cenah goriva seveda ne razmišljajo. Mnogo bolj je moteča stopalka mehanske (! ) parkirne zavore, ki je nameščena povsem neprimerno. Vendar tudi tega lastnik oziroma oseba, ki mu je namenjena takšna limuzina, ne bo občutila, saj za volanskim obročem najverjetneje ne bo prav pogosto sedela. Bo pa zato občutila pomanjkljivosti v zadnjem delu potniške kabine. Tam stikal za ukazovanje na primer avdiosistemu ni, torej mora to delo, na željo potnikov zadaj, vsakič znova opraviti voznik ali sovoznik.

Še bolj moteče je dejstvo, da v tako prestižni, predvsem pa pregrešno dragi limuzini ni zaves ali vsaj zatemnjenih stekel, ki bi preprečevale nezaželene poglede mimoidočih. Jih je pa zagotovo mogoče najti na spisku dodatne opreme, ki nikakor ni kratek. V testnem Phaetonu je bilo na primer z njega pobranega skoraj za 3.400.000 tolarjev dodatnega udobja.

Ja, Volkswagen Phaeton ni zgolj protokolarna kočija z vsem potrebnim protokolarnim udobjem, temveč je protokolarno visoka tudi njegova cena.

Matevž Korošec

Foto: Saša Kapetanovič