Volkswagen Polo 1.9 TDI Highline

Še pred desetletjem si tega nihče ni upal na glas napovedati: da bi v paleti nekega modela med številnimi motorji divjak izbral dizelskega. Ampak najlepše šele pride: s takšnim motorjem bo nadvse zadovoljna tudi mirnejša boljša polovica.

Gledano v absolutnem merilu oziroma skozi razmerje cena proti dolžini je dobro, da človek sedi. Prav, tudi Polo počasi raste in dozoreva, ampak človekove plače ne morejo dohitevati razvoja (beri: zviševanja) cen avtomobilov. Med sebi podobnimi je topogledno Polo nedvomno (neslavni) rekorder.

Ampak preden se ozrete za ceno (ali pa potem, ko se sprijaznite z njo), utegne takle Polo dobro pretresti družinske avtomobilske pogovore. No, morda trivratna karoserija res ni najbolj posrečeno uporabna, ampak prav ta tema ima zelo očitni dve plati medalje; navsezadnje je rdeč Polo s tremi vrati brez dvoma dosti bolj frajerski, kot bi bil s petimi. Poleg tega pa se sedeža po preklopu naslonjala odpeljeta do konca naprej.

Škoda je, da se naslonjalo nesramno (samo od sebe) prevrača nazaj, kar lahko nad glavo prikliče oblaček jeze. V vsem drugem sedežni del navduši: posebej prepričljiva je bočna opora prek celotnih prednjih sedežev, ki (in v veliki meri to velja tudi za zadnjo klop) tudi po večurnem sedenju ne puščata vtisa, da ste se peljali v nedoraslem avtomobilu. Velikost (ali bolje rečeno: majhnost) tukaj ni tista, zaradi katere bi rekli: tole je avtomobil pretežno za mestne vožnje.

Tudi s pogonske plati je takšen Polo več kot le odrasel; ni je ceste, na kateri bi se zdel podhranjen, pa naj bo to mesto ali dolg avtocestni klanec. Le absolutno gledano kratka (čeprav v njegovem razredu to ne velja) medosna razdalja se skozi udobje pri večjih hitrostih izdaja, da ne vozite večje, udobnejše limuzine.

Čar motorja je, da lepo vleče prek celega območja vrtljajev, kar pomeni, da je prijazen za vsakovrsten način vožnje; od lagodnega, »penzionističnega«, do športnega, agresivnega. Pri prvem načinu vožnje je odličen tudi menjalnik, pri katerem pa z naraščanjem hitrosti pretikanja neprijazno naraste tudi upor pri vklopu posamezne prestave. »Dirkači« se utegnejo pritoževati.

Motor je v vsem brez izjeme odličen: od vedenja do voznika in njegovih zahtev pa do skromnosti pri porabi; šest in nekaj litrov mu je dovolj, če vozite normalno, z manj kot devetimi bo zadovoljen, če ga boste priganjali. Po tem pa kar kliče; pri 1750 vrtljajih v minuti, ko se v celoti zbudi turbinski polnilnik, začne »trgati« (in v rahlo poslabšanih pogojih smo pogrešali kako elektronsko pomagalo proti zdrsu), zavrti pa se povsem zlahka in brez upiranja v rdeče polje do 4800 vrtljajev v minuti. Z dobro pokritimi prestavnimi razmerji to pomeni, da se boste enako zadovoljno pripeljali z družino in prtljago v Dubrovnik, z gospo v München in nazaj ali pa sami sedemkrat po planinskih ridah gor in dol.

Veliko bo k dobri volji pripomogla tudi notranjost. Ta je, gledano skozi oči uporabnosti, med tekmeci v »špici«; toliko predalčkov, polic in drugih mest (ki so vsi po vrsti tudi uporabni) za drobnarije nima nihče. Tudi samo počutje je zaradi spretno izbranih barv (zgoraj svetlo siva, spodaj sivo-črna) in zato zaradi občutka prostornosti prijetno, kot protiutež temnemu spodnjemu delu pa so rdeči barvni vložki na sedežih. Lep, štirikrak, v usnje oblečen volanski obroč, ki je dobro nastavljiv v vse smeri, je prijeten za držanje, celotna notranjost pa vliva vse bolj nenemški in vse živahnejši občutek.

Zelo dober splošen vtis pokvari nekaj detajlov. Osrednji del armaturne plošče, kjer so avdiosistem in komande zračenja, se zdi, da oblikovno ne sodi v to okolje, pa tudi ocene iz ergonomije ta del ne zasluži več kot le povprečne. Ja, a propos ergonomija: Polov najhujši tekmec na našem trgu premore obvolanske komande za radio. No, pri tem v splošnem bogato opremljenem Polu smo pogrešali podatek o zunanji temperaturi (ki pride skupaj s potovalnim računalnikom), ne glede na opremo pa mu zamerimo nerodno štrlečo ročico za vzdolžni pomik sedežev, malo premajhni zunanji ogledali, visoko stopalko sklopke (in njen dolg gib, kar je že tipična značajna lastnost vseh Volkswagnov), zakrivanje merilnikov v spodnjem položaju volanskega obroča in robatost ter visoko raven zvoka motorja predvsem v prostem teku.

Verjetno je prav takšen Polo, kot ga vidite na fotografijah, tisti, ki bo najbolj zadovoljil prav vse vrste voznikov, počasne, hitre in vse vmes, in to vse enako; tisti, ki se bo enako dobro znašel na prav vseh cestah, od mesta prek podeželja do avtomobilskih cest; tisti, v katerega bosta vedno znova vsakokrat enako z veseljem sedla mlad, živahen mulec, ali mirna gospa v letih. Pri Volkswagnu to najbrž vedo in to dobro zaračunajo.

Vinko Kernc

Foto: Vinko Kernc, Aleš Pavletič