Volkswagen Tiguan 2.0 TDI (103 kW) 4MOTION Tiptronic Track&Field

Tiguan je mehki ali športni terenec, ki jih je na trgu (tudi na slovenskem) že veliko. Pri Volkswagnu priznavajo, da so s prihodom res malce pozni, vendar pa so zato delo temeljito opravili. Nekateri se sicer rogajo Tiguanovi zunanji obliki, češ da je le Tuareg, ki so ga dali v pralni stroj, nastavili na 90 stopinj in poskrbeli, da se je skrčil, ali da so vzeli večino notranjosti iz Golfa Plusa ali CrossGolfa, in jo nato zavili v drugo pločevino, a ne povsem upravičeno. Tiguan mogoče res ni oblikovno revolucionaren, je pa tipičen Volkswagen. Neizstopajoč, s preverjeno tehniko in z zadovoljnim voznikom. In to šteje, kajne?

Tudi glede tehnike lahko rečemo, da so vzeli vse najnovejše stvari iz tovarniških polic. Zato v Tiguanu dobimo dvolitrski turbodizel ali 1, 4-litrski turbobencinski motor, kar pomeni, da imajo vsi Tiguani okrog 145 ‘konjev’, da si pri dizlu lahko omislite menjalnik Tiptronic in da so vsi opremljeni s sistemom 4Motion. Če bi se radi vozili s prav takim, kot smo ga imeli na testu, morate prodajalcu reči ‘tistega terenskega, prosim’ ali obkljukati opremo Track & Field. In domov boste pripeljali malce bolj terensko različico (kot če bi izbrali opremo Trend & Fun ali Sport & Style), kar vam bo prišlo še kako prav na kakšni kolovozni poti do vikend hiške ali pa v višjem snegu, ki ga že kar nestrpno pričakujemo tudi v Sloveniji.

Da ste izbrali terensko različico, bo najprej videti po prednjem odbijaču, ki je postavljen veliko višje in omogoča kar 28-stopinjski vhodni kot (pri ‘cestni’ različici je 18-stopinjski! ). Če se sklonite in pogledate pod motor, boste opazili še dodatno zaščito, ki pa je – poglejmo resnici v oči – bolj lepotnega značaja. Ne verjamem, da bi zaščita zdržala malce bolj pogumnega voznika, ki bi zapeljal na večji kup spluženega snega v prepričanju, da si lahko s terencem privošči več. Boste pa cenili elektronske pripomočke, ki že tako uporabnemu stalnemu štirikolesnemu pogonu 4Motion pomagajo, da boste s Tiguanom prilezli do vseh gorskih ciljev, ki ste si jih zadali.

Ko pritisnete gumb Off Road na dnu sredinske konzole, boste elektronskim pripomočkom dali vedeti, da bi radi počasi in zanesljivo čez kakšno terensko oviro. Zato takrat elektronika Tiguanu pomaga pri počasni vožnji v dolino (pomaga, da se menjalnik, v našem primeru šeststopenjski Tiptronic, ne zavrti do najvišjih vrtljajev ter nato samodejno prestavi v višjo prestavo, saj bi to pomenilo katastrofo), deluje na stopalko za plin (nežnejše doziranje), takoj vključi zaporo diferenciala (krajši čas odziva) in prilagodi sistem ABS. V praksi je to videti takole: ko se vozite po neurejenem kolovozu, boste najprej opazili, da so sistem 4Motion toliko nadgradili z elektronsko podporo, da zelo dobro deluje.

Avtomobil hoče na spolzkem še vedno z nosom iz ovinka, vendar pa kmalu prevzame delo zadnji kolesni par in vas z zdrsom zadka usmeri v smer vožnje. (v osnovi ima Tiguan stalni štirikolesni pogon, saj se prek elektro-hidravlične sklopke Haldex le deset odstotkov moči prenaša na zadnji kolesni par, v primeru zdrsa pa se moč samodejno in do 100 odstotkov požene med kolesnima paroma z boljšim oprijemom). Zabavno, ni kaj. Iz izkušenj vam povem, da je podvozje (McPhersovnovi vzmetni nogi spredaj, večvodilna prema zadaj) zelo dober kompromis za vožnjo po avtocesti in razriti makadamski cesti.

Če boste hitri na avtocesti (in vam ni škoda kazni), vas bo nagradilo z zanesljivo lego, če pa boste hitri na makadamu (in vam ni mar za zaščitno lepotno plastiko), potem boste navdušeni nad tem, kako lepo se Tiguan pelje ? nič zoprnega poskakovanja, nič borbe z elektro-mehanskim gnanim servovolanom, nič slabosti potnikov. To, da je bil skok na zasnežen Nanos bolj otroško opravilo kot kakšen preskus Tiguanovih sposobnosti, verjetno pove vse. Morate pa vedno paziti, da je Tiguan primerno obut: noben štirikolesni pogon vam namreč ne pomaga, če gume nimajo oprijema! Da ne boste verjeli v vsemogočnost teh mehkih terencev . .

Ko boste sedli za volan, boste najprej opazili, da ste zašli v zelo domače okolje. Tiguan pri notranjih detajlih ne razvaja, dobiš pa občutek, da so se zelo posvetili uporabnosti. Zato ne bodite preveč presenečeni nad tem, da je prostorov za odlaganje drobnih stvari ogromno (kar trije predali med prednjima sedežema, od tega je eden obložen z gumo, velika predalnika v vratih, sicer manjši, a zato hlajen zaprt predalnik pred sovoznikom in kar štirje (! ) prostori pod streho), da je zadnja klop vzdolžno pomična ter da je prtljažnik v dveh nadstrop­jih.

Zadnja klop je izdatno nastavljiva, saj lahko naslonu prilagajamo naklon, poleg tega pa je deljiva v razmerju 60 : 40. Ker sta oba dela vzdolžno pomična (za 16 centimetrov), lahko osnovni prtljažnik (velik le 470 litrov) poljubno povečujemo, dokler s podrto zadnjo klopjo in ravnim dnom ne zagotovimo kar 1.510 litrov! To pa je že veliko za tak avtomobil, kajne?

Prtljažnik je v dveh nadstropjih: pod dnom je bila v testnem avtomobilu nadomestna (zasilna) guma, okoli nje pa je še kar nekaj prostora za prevoz manjših stvari, če nočete, da vam drsijo po prtljažniku. Omeniti moramo še prostornost na zadnjih sedežih: če imate zadnjo klop pomaknjeno povsem nazaj, boste lahko zadaj udobno peljali tudi 190 centimetrov velikega prijatelja, če pa jo pomaknete naprej, pa se raje odpovejte družbi odraslih ali večjih otrok, saj bo prostora dovolj le še za prevoz dojenčka v lupinici.

Kot smo že dejali, je tehnika v tem avtomobilu preverjena in znana že iz Passata in Golfa. Dvolitrski turbodizel ni več glasni predstavnik generacije črpalka-šoba; je bolj uglajen predstavnik skupnega voda zadnje generacije, ki s 1.800 barov tlaka, piezo vbrizgalnimi šobami in osmimi luknjicami v šobah poskrbi za iskrih 140 ‘konjev’. Skupaj s šeststopenjskim menjalnikom Tiptronic se zdi, da so kot nalašč za ta avtomobil. Malce motorne robatosti Tiguanu celo pristaja, menjalnik pa deluje dovolj nežno in hitro, da ročnega ne boste pogrešali.

Testni avtomobil je bil opremljen tudi s funkcijo Auto Hold, kar pomeni, da pri zagonu tega sistema elektronika pomaga pri zahtevnejših speljevanjih v klanec, a če povemo po pravici, nas je to, da si ga moral vsakič znova zagnati, motilo. Nato pa je enkrat delalo, spet drugič pa ne. Naša desna noga se je na koncu izkazala kot zanesljivejša rešitev! Motorju in menjalniku lahko zamerimo le, da pri vožnji po avtocesti pri 150 km/h (običajni prometni tok, da se ne bi takoj zgražali! ) motor že moteče rohni nad 3.000 vrtljaji ? ‘daljša’ šesta prestava bi to pomanjkljivost zlahka rešila . .

Na zahodu in pri Volkswagnu nič novega, bi lahko dejali po vožnji od slovenskega vzhoda do zahoda. A to je tudi dobro. Zato je bil izlet prijeten, sploh z dobro domačo glasbo v CD-predvajalniku, sprehod po son­čnem Piranu po neutrudljivi vožnji pa navdihujoč. Nič čudnega ni, da nam melodija ‘Z Goričkoga f Piran’ nikakor noče iz glave.

Aljoša Mrak, foto: Aleš Pavletič