Test: Volkswagen Touareg R-LIne V6 3.0 TDI

Slednje velja tudi zato, ker s(m)o imeli nekateri ob statični premierni predstavitvi morda nekatere oblikovne pomisleke. Že na avtomobilskem salonu je podoba avtomobila pod številnimi reflektorji varljiva, novi Touareg pa nam je bil predstavljen v ogromnem snemalnem studiu, znova pod sojem številnih reflektorjev. V takih okoliščinah se sence in linije lomijo drugače, predvsem pa si človek težko predstavlja, kako je avtomobil videti na cesti. Zdaj, ko se novi Touareg vozi na slovenskih cestah in smo se nanj že malo navadili, lahko rečem samo, da je vse na pravem mestu.

Če smo ob prvem srečanju razmišljali, kako bi bilo boljše to ali ono, se zdaj zdi, da so oblikovalci naredili izjemen rezultat. Novi Touareg izstopa takrat, ko je to potrebno, in se potuhne v povprečje, ko ne sme izstopati. Pri slednjem seveda velja bolj nastop kot njegova oblika. Z Volkswagnom v glavah drugih ljudi ne povzročiš toliko čustvenega ali še bolje zavistnega pretresa kot s podobnimi avtomobili drugih znamk. In seveda, nekateri to cenijo vsaj toliko kot drugi, ki bi dali vse za nastopaštvo.

Testni Touareg ni bil nastopaški. Klasična srebrna barva, za katero je v sodobnem avtomobilskem svetu treba doplačati le tisoč evrov, se avtomobilu lepo poda. Ohranja njegovo prvotno podobo - ne naredi ga ne manjšega ne večjega. Lepo prikaže linije; ostrino tistih, ki jih človeško oko mora uzreti, in skrije tiste, ki za podobo avtomobila niso potrebne.

Pohvaliti je treba sprednjo masko – ob že nekaj let znanem oblikovalskem pristopu je Touaregov sprednji del dovolj svež, da je zanimiv. Jasno, večji ko je avtomobil, več je oblikovalskih možnosti in v Touaregu so jih dobro izkoristili.

Tako kot so izkoristili notranjost. Tudi zato, ker je novinec širši in daljši, pa čeprav je medosna razdalja ostala skoraj enaka. Vseeno, v prtljažniku je 113 litrov več prostora, kar pomeni, da je za vseh pet potnikov na voljo 810 litrov prostornine, če pa zložimo naslonjala zadnje klopi, se ta poveča za skoraj tisoč litrov.

Volkswagni so v koncernu avtomobili, ki se jim športna oprema skoraj najbolje poda. Tudi zato je testni avto z zunanjo podobo izstopal zaradi posebnih platišč, drugačnih (športnih) odbijačev, mrež hladilnika in trapezastih ter kromiranih obrob izpušnih cevi (ki so po pričevanju Touaregovega oblikovalca zelo drage, in so zato še toliko bolj veseli, da jim jih je vodstvo odobrilo). V notranjosti so počutje izboljševali odlični trikrak usnjen volanski obroč, srebrni dekorativni elementi na armaturni plošči, vstopne letve iz legiranega jekla na sprednjih pragovih in pedalih iz brušenega aluminija. Odličnost sta dopolnjevala ogrevana sprednja sedeža z všitim logotipom R-Line, ki sta zaradi imena ergoComfort izdatno nastavljiva v vse smeri. Nad vsem pa je bdela ambientalna barva v beli barvi.

A vendarle se zdi, da je največja zvezda notranjosti sicer doplačilni Innovision Cockpit. Ponuja dva kar 15 palcev velika zaslona, pri čemer je en pred voznikom in so na njem prikazani merilniki, navigacijske mape in drugi različni podatki, drugi pa je seveda na vrhu sredinske konzole. Tudi zaradi njegove velikosti je ravnanje z njim povsem enostavno. Hkrati godi velik rob pod njim, kamor se lahko opremo z roko, potem pa natančneje s prstom pritiskamo na zaslon. Da je prilagodljiv na vse mogoče načine, pa je tako ali tako odveč pisati. A ni vse zlato, kar se sveti – zato bi si ob vsemogočnem zaslonu vseeno zaželel nekaj klasičnih gumbov oziroma stikal ali pa vsaj stalnih navideznih digitalnih gumbov, s katerimi bi lahko upravljali prezračevalno enoto. Če lahko temperaturo prestavimo z enim pritiskom, je za vse druge nastavitve treba najprej priklicati opcijski prikaz prezračevalne naprave, potem pa določiti oziroma spremeniti nastavitve. Zamudno.

Čeprav pri takšnem avtomobilu motor in pogon nista na prvem mestu (vsaj za nekatere kupce), pa je v avtomobilizmu navadno tako, da je motor srce avtomobila. In najpomembnejši del. Jasno, dober oziroma zmogljiv motor ne pomaga kaj dosti, če je slabo podvozje oziroma če je slab kar celoten paket. V Touaregu je ta odličen. Pa ne le zato, ker bi tako čutili, ampak preprosto zato, ker je podoben v skoraj vseh preostalih koncernskih avtomobilih. Tako velikih, torej prestižnih križancih kot ne nazadnje v manjših oziroma limuzinskih različicah. Ena od takšnih je bil pred kratkim tudi Audijev A7, ki pa s pogonom ni tako zelo navdušil kot Touareg. Zdi se, da pri slednjem vse deluje bolj homogeno, predvsem pa menjalnik deluje bolj gladko. Ali drugače povedano, cukanja pri nenadnem pospeševanju je manj, je pa res, da še vedno je. Hkrati je treba priznati, da dinamično pospeševanje takemu avtomobilu ne pristaja, pa čeprav ga je navsezadnje spodoben – več kot dve toni težka gmota z mesta do 100 kilometrov na uro pospeši v le 6,1 sekunde, kar je denimo le 4 desetinke sekunde počasneje kot prej omenjeni športni Audi A7. A seveda je Touareg še veliko več – tudi na račun zračnega vzmetenja, ki lahko karoserijo dvigne tako visoko, da se lahko s Touaregom podate ne samo na makadamski, ampak celo skalnat teren. In čeprav to off-road paket omogoča, se mi zdi (ali vsaj upam), da se s takšnim avtomobilom ne bo kaj dosti voznikov podalo zunaj utrjenih poti. Na njih se pač avto znajde veliko bolje, tudi v mestni gneči, kjer izstopa opcijsko štirikolesno krmiljenje. Če je slednje pri manjših avtomobilih neizrazito, pa je pri velikih križancih hipno opazno – ko se Touareg obrne na tako majhnem prostoru, kot ga potrebuje veliko manjši Golf, veš, da je štirikolesno krmiljenje nekaj posebnega in pohvalnega.

Ob vsem povedanem je treba besedo ali dve nameniti sprednjim žarometom. Ti so v koncernu znali dobro svetiti že od vekomaj, a v Touaregu matrični LED-žarometi (ki so seveda doplačilna opcija) še posebej izstopajo; ne le da odlično in daleč svetijo (več kot 100 metrov dlje od ksenonskih), prijetna novost je asistenca Dynamic Light Assist, ki prometni znak zatemnijo in tako preprečijo neprijetno bleščanje, če ga osvetlijo. In verjemite, včasih so močni žarometi brez omenjene funkcije zelo nadležni.

Pod črto se zdi, da je lahko novi Touareg odlična alternativa tistim voznikom, ki si želijo dobrega, a diskretnega avtomobila. Upoštevati je treba le to, da je osnovna cena sicer privlačna (seveda za tako velik avto), a je treba precej opreme doplačati. Tako kot v testnem avtomobilu, kar pa je bil seveda na koncu razlog razlike med osnovno in ceno testnega avtomobila. Ta ni bila majhna, ampak po drugi strani ni majhen niti avto. Navsezadnje pač človek ve, kaj plača.