Volkswagen Transporter Kombi

Seštejmo ugotovitvi iz uvoda: Transporter je namenjen prevozu ljudi, ni pa udoben. To velja, če gledamo v prerezu današnjega časa: z udobjem osebnih avtomobilov se takšen T ne more primerjati; če pa gledamo skozi čas, potem se s preprostim dostavnikom, prirejenim za prevoz oseb na preprostih sedežih, ljudje še nismo tako udobno peljali.

Pri tem velja posebej omeniti dve lastnosti: notranji trušč je prijetno zadušen in motorne zmogljivosti so zadostne, da že pri najmanjši nepazljivosti mimogrede prekoračite dovoljeno hitrost – tudi v neugodnih pogojih, kot so polna zasedenost sedežev ali dolgi vzponi.

Motor v takšnem Transporterju je namreč odličen in brezhiben: steče vselej takoj in brez oklevanja, v vsakem trenutku pa razvije dovolj navora za dinamično vožnjo, ki je lahko kos (skoraj) vsakemu ritmu današnjega cestnega prometa. Vsekakor pa ni treba, da je 'cokla' v prometu; vse je odvisno le od voznika.

Voziti Transporterja ni težko, če se navadite na njegove zunanje mere. Volanski obroč se pusti vrteti enako (lahkotno) kot v osebnih vozilih, ročica menjalnika pa je dvignjena na armaturno ploščo, je prijetno kratka in je 'pri roki' – bolje kot pri marsikaterem osebnem avtomobilu.

Tudi vse preostale komande – stikala, gumbi in vzvodi – ne povzročajo slabe volje, saj so (z izjemo njihove velikosti) povzete po osebnih avtomobilih te znamke. Kar je dobro.

Vse več ljudi se ozira po tovrstnih avtomobilih za osebno uporabo – preprosto zato, ker so zmogljivi in vodljivi (skoraj) kot osebni avtomobili, še razmeroma poceni, a zelo prostorni in prilagodljivi. Tudi pri Volkswagnu (oziroma še posebej pri njem) je ponudba znotraj tako zastavljenih želja pestra in takšen Transporter je – cenovno in po opremi – na spodnjem koncu.

To pomeni, da gre za čisti dostavnik z najnujnejšimi elementi, potrebnimi za prevoz ljudi. Sprednji del je še najbolj 'osebni', druga in tretja vrsta sedežev pa sta prikrajšani za mehko oblazinjenje in boljše materiale, poleg tega je znotraj precej pločevine odkrite.

Če bi si izbrali natanko takšnega za osebno uporabo, bi pogrešali kar nekaj bolj ali manj 'nujnih' stvari. Od majhnih (potovalni računalnik, podatek o zunanji temperaturi, pomoč pri parkiranju vsaj zadaj, izdatnejšo notranjo osvetlitev in zadnji brisalnik) do večjih (pomične šipe vsaj v drugi vrsti, klimatsko napravo posebej za zadnji del in druga bočna vrata na levi strani vozila), toda na to je mogoče vplivati z doplačilom opreme ali pri nekaterih rečeh z že v osnovi prestižnejšo različico tega modela.

Volkswagen, da spomnim, ponuja Multivana, ki je lahko krepko prestižnejši od povprečnega slovenskega osebnega avtomobila. A tudi krepko dražji.

Jasno, Transporter je pač dostavnik. Nima usnja na volanskem obroču, a je plastika dovolj dobra, da to tudi v vročini ne moti pretirano. Ventilatorja za zračenje notranjosti (zadnjemu delu je namenjen poseben ventilator skupaj z regulatorjem mešanice zraka) sta zmogljiva, a tudi glasna.

Sedeži, vključno z voznikovim, ne ponujajo bočnega oprijema in se jim (razen voznikovega) ne da nastaviti naklona, so pa dobro usločeni in dovolj trdi, da ne daljši poti ne utrujajo. Predali so veliki, a so le v sprednjih vratih in na armaturni plošči; drugje jih ni.

Zato pa ima tak Transporter poleg voznikovega še osem sedežev; dvojni sedež spredaj, dvojni v drugi vrsti (na levi) in celotna zadnja klop imajo zložljivo naslonjalo, zadnja dva 'kompleta' pa sta tudi prekucljiva naprej in v celoti odstranljiva brez uporabe orodja. Desni sedež druge vrste se le odmakne za lažji dostop v tretjo vrsto. Tako lahko takšen T hitro postane priročen dostavnik za prevoz večjih predmetov, prtljage ali celo – tovora.

Testni Transporter je imel šest prestav menjalnika (ko je prazen, lahko mirno speljuje v drugi prestavi, ker je dovolj kratka) in motor, ki – vsaj zdi se – najlepše prede pri 2.900 vrtljajih ročične gredi v minuti. To v šesti prestavi pomeni okrog 160 kilometrov na uro, več kot spodobno porabo goriva (upoštevaje maso ter velikost) in – prekršek zaradi prekoračitve dovoljene hitrosti.

Lahkoten za upravljanje je tudi na zaviti cesti, kjer so – v primeru testnega vozila – splošen vtis kvarile le zimske gume, ki se pri 30 stopinjah Celzija in več ne obnesejo niti pogojno dobro.

Za Transporterja vemo že nekaj časa: da je zunaj ravno prav oglat, da dobro izkoristi notranjost, in da je ravno prav zaobljen, da ima lahko nekaj (oblikovne) osebnosti in družinskega videza. Ker je hkrati tudi Volkswagen, to prinaša nadaljnje dobre lastnosti. In ker je namenjen prevozu v strogem pomenu besede, se kupec s tem zavestno odpoveduje udobju osebnega avtomobila.

Niti najmanj pa z njim potniki ne trpijo. Če je voznik vsaj za silo uvideven.

Vinko Kernc, foto: Vinko Kernc