Volvo S40 1.6D (80 kW) Summum DRIVe

Kdo ve, kako se bo tole bralo čez pet ali deset let, ampak zdajle drži: avtomobilska tehnika je v tem trenutku izjemno dovršena. Poglejte, kako se snovalci avtomobilov lahko igrajo, kje najdejo rezerve! Avtomobilu, za katerega se zdi, da je v celoti dodelan, najdejo rezerve, ki peljejo k opazno zmanjšani porabi goriva.

Ja, že danes se sliši logično, ampak še včeraj o tem ni nihče ne govoril ne slišal: spremembica tu in tam pa se na koncu pozna – ne da bi zato kaj drugega opazno trpelo. Volvo ni prvi, se je pa hitro priključil. Njihov DRIVe je nekaj podobnega kot BlueEfficiency, EfficientDynamics, BlueMotion in podobni.

Tole je Volvo S40, limuzina, ki tehnično spada v spodnji srednji, mersko skoraj v srednji avtomobilski razred, praktično pa je nekje vmes.

Poganja jo 1, 6-litrski turbodizel in naj ne bo zadržkov ali predsodkov: gre tako dobro, kot od takšnega avtomobila s takšnim motorjem pričakujete. Morda celo nekoliko bolje, in to naj bo startna osnova; od nje dalje opažamo, da nekoliko navduši z največjo hitrostjo, rahlo razočara s prožnostjo, oboje pa je neposredna posledica mase ter aerodinamike avtomobila, turbodizla z 1, 6 litra prostornine in (še posebej) dodatnih ekoloških tehničnih prijemov na avtomobilu.

Motor s svojim truščem in tresljaji ni posebej vzoren, kot bi morda od prestižne blagovne znamke pričakovali, posebej moteč pa s tem tudi ni. Morda še najbolj nase opozori v trenutku, ko ga s ključem ustavite – takrat se res za trenutek zaznavno strese. A če ga je treba na osnovi teh lastnosti uvrstiti, si predstavljajte, da je približno toliko, kolikor je bolj uglajenih, tudi manj uglajenih avtomobilov s turbodizlom. Neka zlata sredina.

Čeprav se na prvi pogled zdi 1, 6-litrski turbodizel premajhen za tako veliko karoserijo, se izkaže, da je vožnja z njim lahkotna, ugodna in prijetna. Navkreber je občasno treba pretakniti navzdol prej, kot bi morali z za ta razred bolj običajnim dvolitrskim (turbodizelskim) motorjem, se pa njegov motor presenetljivo rad vrti – z lahkoto, mirno in brez naprezanja se (čeprav res ne posebej hitro) zavrti do rdečega polja pri 4.500 vrtljajih v minuti pa tudi 'globoko' v rdeče polje, do 5.000 vrtljajev, ne da bi dajal vtis, da pri tem mehanika trpi.

Čeprav je menjalnik v tem Volvu ročni in 'le' petstopenjski, je motornega navora dovolj za hitro, dinamično vožnjo skupaj s prehitevanji na cestah zunaj naselij. Najmanj prijazen je pri speljevanju, saj se takrat dobro čuti 'turboluknja' od prostega teka do okrog 1.500 vrtljajev v minuti, kar pomeni, da je treba za hitro speljevanje najprej dvigniti motorne vrtljaje. Tega se ni težko navaditi.

Še (naj)laže se voznik navadi na porabo goriva. Potovalni računalnik, ki mu gre (preverjeno) verjeti, je kazal takole: v peti prestavi pri 200 kilometrih na uro (3.900 vrtljajev) 11 litrov na 100 kilometrov, pri 160 (3.050) 7, 2 in pri 130 (2.500) 5, 5 litra dizelskega goriva na 100 prevoženih kilometrov.

Tudi pri najbolj neprizanesljivi vožnji nam porabe ni uspelo dvigniti nad osem litrov na 100 kilometrov, doseči vrednost pod šest pa ni noben poseben problem. Glede na način vožnje in doseženo povprečno hitrost je skupna poraba na našem testu odličen rezultat.

Drugo o V40 (verjetno) že veste: da znotraj ponuja prostor avtomobilov spodnjega srednjega razreda, da ima le štiri vrata in zato precej slabo prilagodljiv prtljažnik, da so notranji materiali pretežno zelo kakovostni (v primeru testnega tudi usnje in okusno odmerjeni aluminijasti okrasni vložki), da sta zunanji ogledali premajhni, da je volanski obroč dokaj velik, se pa lahko voznik zelo dobro postavi v položaj krmiljenja, in da je vodljivost avtomobila odlična – tudi za tistega, čigar zahteve po dinamiki vožnje so nekoliko večje.

Zato se vrnimo k porabi goriva. Pogosto smo v svetu potrošništva tarča zavajanj, ampak tu in zdaj velja: takle S40 (oziroma njegov motor) je varčen. Tehnologija, imenovana DRIVe, deluje. A za vsak primer, ne pričakujte čudežev. Teh za zdaj še ni.

Vinko Kernc, foto:? Aleš Pavletič