Volvo S60 2.4

Če ste ga najprej zagledali od zadaj in ste mislili, da se mimo vas pelje S80, vam je oproščeno. S60 je namreč svojemu velikemu bratu precej podoben. Zadnje luči imajo enako stopničko, ki je pravzaprav zaključek bočnega utora, izhajajočega iz prednje maske. Mednje je zarezan pokrov prtljažnega prostora, ki pa je precej krajši kot pri večji limuzini, poleg tega pa še nekoliko padajoč, da poudari lepo oblikovan strešni lok.

S60 hoče namreč biti dinamična limuzina. To mu uspeva na vsej črti. Kolesa so pomaknjena daleč na rob karoserije, z medosno razdaljo se uvršča v vrh razreda (družbo mu delajo Audi A4, BMW serije 3, Mercedes-Benz razreda C, Volkswagen Passat …), prednji del ni prav nič pohleven, zadnja bočna vrata pa so vrezana v karoserijo skoraj minimalistično.

Nasploh je pomanjkanje prostora zadaj najslabši del tega Volva. Že vstopanje in izstopanje iz avtomobila pri zadnjih vratih je za visokorasle težavno, ker je odprtina zelo skopuška.

Tam nekje do 180 centimetrov visoki bodo glavo v notranjosti pospravili pod strop, višji pa bodo že morali paziti na frizuro. Še prej bo treba seveda nekam stlačiti noge in le upate lahko, da spredaj ne sedijo dolgini. Takrat namreč hitro zmanjka prostora za kolena in - če so sedeži nastavljeni nizko - tudi za stopala. V Passatu, Mondeu in nekaterih drugih tekmecih iz srednjega razreda je na zadnji klopi precej več prostora, bolje se odrežejo tudi prestižnejši: Mercedesov razred C, celo BMW serije 3 in Audi A4.

S tem pa je večjih zamer avtomobilu že konec! Ne glede na pomanjkanje centimetrov je zadnja klop udobna, v stranskih stebričkih so zračniki, ki omogočajo individualno nastavljanje prezračevanja, in všite varnosti je tudi zadaj obilo. Vsi trije varnostni pasovi so seveda tritočkovni, S60 ima tri vzglavnike (ki jih je mogoče za boljši pogled nazaj podreti), sistem za varovanje pred poškodbami bočnih trkov vključuje široko okensko varnostno blazino (sicer jih je v avtomobilu še šest), deljivo zadnje naslonjalo pa ima čvrste zatiče, ki jih je mogoče sprostiti iz prtljažnika.

Tudi slednjemu ni mogoče očitati prav nič. 424 litrov je lepo obdelanih, pravokotno uporabnih, z dovolj veliko odprtino, da nalaganje prtljage ni težavno, in s pripravno deljenim dnom, ki ga je mogoče postaviti pokonci, tako da zadržuje manjše kose ali vrečke po obisku v trgovini. Pokrov podpira mehanizem s teleskopskimi blažilniki, ki ne posega v notranjost prtljažnika, celoten prtljažnik pa obdaja kakovostna tapeta.

Prtljaga se bo torej udobno peljala, to pa še bolj velja za potnika na prednjih sedežih. V znanem Volvovem slogu sta razkošna, ne premehka ne pretrda, nastavljiva po višini in v ledvenem delu, z nenastavljivima, kljub temu pa odličnima vzglavnikoma in s samodejno nastavljivima varnostnima pasovoma. Dobro znata blažiti udarce s podvozja, le sedanje in vstajanje je nekoliko težje, ker je avtomobil svojemu poslanstvu primerno pač nekoliko bližje tlom.

S60 hoče biti športen, zato je tudi prvi Volvo, ki ima trikraki volanski obroč. Debelo oblazinjen, z gumbi za upravljanje radijskega sprejemnika, telefona in tempomata je dobro oprijemljiv, nastavljiv po višini in globini, tako da udobnega voznega položaja ni težko najti.

Voznik se sicer počuti nekoliko utesnjeno, saj je sredinska konzola zelo široka. Na njej kraljuje velik radijski sprejemnik s CD-enoto, kasetnikom in integriranim telefonom (brez doplačila). Odlično! Radio ima zelo dober zvok, ergonomsko je dovršen, vgrajen telefon pa sprejme majhne kartice SIM, ki so v veliki večini mobilnikov. Zelo preprosto je tudi upravljanje učinkovite klimatske naprave, ki zmore temperaturo nastavljati ločeno za voznikovo in sovoznikovo polovico.

Manj pohval zaslužijo odlagalni prostori, ki razen med prednjima sedežema niso prav veliki. Na žalost avtomobil nima pepelnika (oziroma predalčka za odpadke) in tudi za pločevinke, ki jih je sicer mogoče zasilno odložiti v enega izmed predalov med sedežema, ni posebnega prostora. Navdušujeta kakovost izdelave in uporabljenih materialov: S60 se vozi brez škripanja plastike.

V potniški kabini se potuje mirno in tiho, če le motorni vrtljaji niso previsoki. Takrat sicer uglajeni in mirno tekoči petvaljnik postane preglasen. Motor je seveda stari znanec, v 2, 4 litra delovne prostornine pa skriva 170 konjičev. Na voljo je še v izvedbi s 103 kW (140 KM), ki je morebiti celo boljša izbira. Oba motorja sta namreč zelo prožna, šibkejši pa največji navor 220 Nm doseže celo pri 3750 vrt/min, kar je za dobrih 1000 vrtljajev manj kot pri testnem agregatu (230 Nm, 4800 vrt/min).

Med vožnjo razlike tako skoraj ni, saj motor dobro potegne že iz prostega teka in voznik si lahko privošči lenarjenje z menjalnikom ne glede na to, v kateri prestavi vozi. Izmerjena prožnost s 34 sekundami potrjuje te trditve, medtem ko je bil pospešek z 10, 0 sekundami za 1, 3 sekunde slabši od tovarniško obljubljenih 8, 7 sekunde. Deloma gre to pripisati zimskim gumam in zimskim voznim razmeram, razočaranje pa je toliko večje, ker je bil avtomobil obut v manjše gume, kot bi moral biti (195/55 R 15 namesto 195/65 R 15).

Pospešek bi torej moral biti boljši, veliko odstopanje (od 15 do 20 odstotkov) pa smo izmerili tudi pri natančnosti merilnika hitrosti. Pri priganjanju v visoke vrtljaje motor ne kaže več takšne poskočnosti kot v spodnjem delovnem območju in tako izgubi prednost pred šibkejšo različico. Dokaj zadovoljni smo bili s porabo goriva. Kljub testnim naporom skupno povprečje ni preseglo 10, 4 litra na sto kilometrov, najmanj pa smo se vozili celo z 8, 2 litra.

Voznikove zahteve S60 na odprti cesti povsem zadovolji. Med hitrimi potovanji je miren, dobro vztraja v smeri in zadovoljivo zavira tudi po večkratnih ponovitvah. Izmerjenih dobrih 40 metrov s 100 na 0 km/h z zimskimi gumami ni slab podatek. Med ovinki je zanesljiv, morda celo nekoliko preveč »povprečno« nastavljen, z izrazitim prekrmarjenjem, ko so hitrosti prevelike, pa tudi z željo, da z volanom, odvzemanjem plina in zaviranjem zadek nastavi v želeno smer.

Krmilni mehanizem je natančen, s samo tremi zavoji od ene do druge skrajne lege tudi dovolj neposreden za hitro sukanje, pa ravno prav ojačan, da voznik čuti, kaj se dogaja z avtomobilom. Kolesa so štirikrat posamično obešena, spredaj s trikotnimi vodili, zadaj pa z vzdolžnimi nihajkami, dvojnimi prečnimi vodili in seveda s stabilizatorjema na obeh premah.

Vzmetenje je kar malce športno, čvrsto, a še vedno dovolj udobno za vse vrste cest. Na kratkih grbinah nakaže konturo ceste, ne vsiljivo, pa vendarle, z dolgimi gubami dobro opravi, predvsem pa ne dopušča prevelikega nagibanja v ovinkih in nezdravih reakcij na hitro spreminjanje smeri. Neumnosti preprečuje tudi doplačilni sistem za stabilizacijo vozila DSTC, ki ne »zagrabi« takoj, ko kolesa zdrsnejo, ampak z majhno zamudo. Avtomobil sicer umiri, vendar vozniku pri tem za nekaj hipov povzroči povišan krvni tlak. Slabo tudi opravi s prednjimi kolesi, vrtečimi se v prazno, še posebej, če je avtomobil usmerjen naravnost in zdrsujeta obe. Na tem področju se bo Volvo moral še malce učiti.

V celoti pa S60 zadovolji. Je lep, dinamičen, dobro narejen in varen. Vse, kar mora Volvo nove generacije biti, da lahko svoje potnike popelje v novo dimenzijo.

Boštjan Jevšek

Foto: Uroš Potočnik