Volvo S60 T5

Če je na zadku kakega Volva v imenu tudi velika črka T, so stvari nedvoumne. V tem primeru gre namreč za najhitrejšo različico tistega modela. Naprej to pomeni, da je v njem bencinski motor in da mu na sesalni strani pomaga turbinski polnilnik na izpušne pline, stisnjeni zrak pa potem hladi »intercooler«. Rezultat se pozna na cesti.

Okusi so sicer različni, ampak pri kritičnem ocenjevanju celotne Volvove palete limuzin se ponuja ugotovitev, da je S60 nekako najboljši Volvo v tem trenutku. Ker z danimi zunanjimi merami ponuja največ prostora znotraj, predvsem pa zato, ker se zdi najbolj volvovski ta hip. Skratka, Volvo od strehe do pnevmatike.

Kdor se odloči za T5, to stori iz dveh razlogov: ker hoče biti lastnik najdražjega S60 ali ker natanko ve, kaj hudič ponuja. Samo branje tehničnih podatkov sicer ne obljublja nikakršne hude ekskluzivnosti; valjev je pet v vrsti in motor je nameščen prečno, kar je za Göteboržane klasika že iz časa prvega modela 850. Bati nadihajo 2, 3 litra prostornine, ventilov je dvajset, Garrett pa je prispeval dihalni aparat. A to je le teorija.

Praksa je uživaška! Resda je volanski mehanizem malce moteče premočan (se pravi da je sukanje obroča prelahko opravilo) ob zmogljivostih, ki jih T5 ponuja, ga je pa treba pri pohojenem plinu vse tja do tretje prestave krepko držati v rokah, da ohranimo želeno smer. Prednji kolesi trgata in grabita kot pobesnela bika. Zdaj napoči trenutek, ko se voznik znajde v vlogi, ko mora ukrotiti vseh 250 konjskih moči.

S60 ima že precej dolgo medosno razdaljo, zato z lahkoto vztraja v ravni smeri, seveda ko pogonskim kolesom ne pustite, da bi podivjala. Toda kljub vztrajanju v ravni smeri in kljub odlični legi skozi dolge hitre ovinke je T5 uživaški tudi na srednje zaviti cesti. Zaradi prednjega pogona sicer z zavitostjo ceste narašča želja po bežanju nosu iz ovinka, ampak če izklopite sicer ne preveč restriktiven DSTC (elektronski nadzor nad gnanimi kolesi) in če je podlaga pod kolesi dobra, ob pritisnjenem pedalu plina motorni navor dobro pomaga iz ovinka.

T5 najbrž ni bil zasnovan in narejen za počasno premikanje po cesti, čeprav brez večjih naporov zmore tudi to. Motor je prek območja delovanja lepo vzgojen, zaradi ogromne zaloge navora pa je treba pri normalno hitri vožnji le redko posegati po prestavni ročici.

Drugače je, ko hočete iz T5 iztisniti največ, kar zmore: poln plin, turbinski polnilnik nežno in diskretno zažvižga, potnike pritisne v sedeže in merilnik (pre? )hitro pokaže 215 kilometrov na uro. Nato se igla na merilniku malce bolj umirjeno povzpne do znamke 260, smerna stabilnost, zvočna izolacija in mirnost teka pa močno dvignejo občutek varnosti v tako hitri vožnji. Potem se tisti, ki drvijo s 130 kilometri na uro na voznem pasu avtomobilske ceste, zdijo kot parkirani . .

Ne poskušajte tega sami, razen če ste slučajno na prazni nemški avtomobilski cesti! Uživajte raje v odličnem avdiosistemu, v verjetno najboljšem avtomobilskem sedežu z najboljšim zglavnikom, v zelo dobrem položaju za volanom (čeprav ta ni izrazito športen) in če se le da - v dobri družbi.

Gospodična ali gospa se bo morda zmrdnila nad pretežno sivino v notranjosti, a le dokler ne bo ugotovila, da je ta sivina pretežno usnjena. Toda tudi (ta) Volvo ni popoln. Odvajanje sklopke, na primer, je neprijazno in povzroči vtis, kakor da voznik ne zna speljevati. Vzrok je sicer najbrž le v »kolenu« gibanja pedala sklopke, a to gotovo ni izgovor.

Podobno neprijazne, a laže obvladljive, so zavore, ki ob postopnem pritiskanju na pedal najprej dolgo le malo prijemljejo, potem pa na kratkem gibu pedala nenadoma primejo sunkovito. Težko se je navaditi. Še najbolj pa se zdi nadzoru ušla namestitev kolesca za nastavljanje sedežnega naslonjala v ledvenem delu. To kolesce je namreč med sedežem in sredinsko konzolo, kjer je prostora morda le za kako zelo nežno ročico.

Sicer pa razen motorja takšen Volvo ni bistveno drugačen od drugih S60. Še vedno se zdi, da je zaradi zapolnjenosti notranjosti prostora tam manj, kot potem pokažejo izmerjeni milimetri, še vedno je preglednost naokrog zelo dobra, še vedno sta na prednjem sedežnem delu našita uporabna, z elastiko varovana žepka in še vedno je prestavna ročica izvirne rešitve njenega spodnjega dela nameščena preveč nazaj za tiste, ki sedijo bliže armaturni plošči. In še vedno se zdita že kar perverzno razširjena boka glede na širino strehe enako agresivna in spoštovanja vredna kot ob predstavitvi tega modela pred skoraj natanko letom dni.

Ampak da je to T5, je izza volanskega obroča težko spregledati. Tisti, ki »slišijo«, bodo uživali ob globokem glasu v nizkih vrtljajih, ob žvižgu turbince pri naglem pospeševanju in ob nekem tihem zvoku nad 180 kilometrov na uro, ki spominja na zvok oddaljenega propelerskega letala. Ves ta zvok pa je - da ne pozabite - posledica nekega nadzorovanega vetra.

Vinko Kernc

FOTO: Vinko Kernc, Uroš Potočnik