Volvo S80 V8 AWD Summum

Vas novi S80 ne pre­pri­ča? Se vam zdi pre­ma­lo vpad­ljiv, pre­več umir­jen in neiz­ra­zit? Previdno s komen­tar­ji! Tudi to je lahko stra­te­gi­ja Skandinavcev. Novi S80 res ni naj­bolj foto­ge­ni­čen. Tudi na cesti ni naj­bolj vpad­ljiv. Če ga boste opa­zi­li, bo to zara­di barve. Zlata – Shimmer Gold Pearl – ki je kra­si­la test­ne­ga Volva, mimo­gre­de ni ena tistih. Za skan­di­nav­sko obli­ko­va­nje pa je tako in tako že dolgo znano, da ni kri­če­če in da ne pod­le­ga tren­dom. Preden vas nav­du­ši, zahte­va svoj čas. Toda potem vas lahko tudi pre­vza­me.

Ampak ne glede na vse boste mora­li pri­zna­ti, da je novi S80 sklad­nej­ši in ele­gant­nej­ši od pred­hod­ni­ka. Še pose­bej to raz­ka­zu­je zadaj, kjer pre­po­znav­nih obli­ko­val­skih potez niso spre­mi­nja­li – boka se še vedno spuš­ča­ta stop­ni­ča­sto proti tlom – so pa z zajet­nej­ši­mi lučmi zadku vlili več dina­mič­no­sti in … lahko bi rekli tudi šarma. Zanimivo je, da novi S80 ni prav nič večji od svo­je­ga pred­hod­ni­ka. Je le neko­li­ko širši (27 mm) in višji (34 mm), kar je v današ­njih časih, ko sko­raj vsi mode­li v pri­mer­ja­vi s svo­ji­mi pred­hod­ni­ki zra­ste­jo, prav red­kost.

Povedano dru­ga­če, Volvo se je s svojo naj­več­jo hišno limu­zi­no še neko­li­ko odda­ljil od gigant­sko veli­kih nem­ških tek­me­cev (Mercedes-Benz raz­red S, BMW seri­je 7 …) – prav­za­prav so se odda­lji­li oni od njega – in se pri­bli­žal sred­nje veli­kim limu­zi­nam. Audi pa ga je s svo­jim A6 med­tem tudi že pre­hi­tel.

Toda brez skrbi, zara­di tega ne boste prav nič pri­kraj­ša­ni v nje­go­vi notra­njo­sti. Ta ver­jet­no še naj­jas­ne­je raz­gla­ša, za kako nov avto gre v res­ni­ci. Pa ne na prvi pogled. Prvi stik vas lahko spra­vi celo na rob obupa. V nava­lu šte­vil­nih zaslo­nov (LCD), nešte­tih gum­bov in raz­nih deko­ra­cij­skih dodat­kov, ki jih sre­ču­je­mo v avto­mo­bi­lih viš­je­ga raz­re­da, je notra­njost nove­ga Volva prav poraz­no suho­par­na. Merilnika sta dva. Le dva! In še ta na pogled vse prej kot sodo­bna.

Gumbov okoli zaslo­na radij­ske­ga spre­jem­ni­ka je manj, kot jih je bilo, ko so na cesti vla­da­li ’Fičo­ti’ in ’Sto­en­ke’ (še dobro, da je imel test­ni S80 vgra­jen GSM-telefon ozi­ro­ma pove­za­vo blu­e­to­oth, ki omo­go­ča pros­to­roč­no tele­fo­ni­ra­nje, saj brez šte­vilč­ni­ce v tem pri­me­ru ne gre). Za uka­zo­va­nje kli­mat­ski napra­vi služi sedem gum­bov: trije vrt­lji­vi (eden za dolo­ča­nje inten­ziv­no­sti vpi­ha­va­nja zraka in dva za loče­no urav­na­va­nje tem­pe­ra­tu­re) in štir­je kla­sič­ni, od kate­rih na enem piše ’auto’. In to je to!

Dvomov, ki se vam začne­jo naen­krat pora­ja­ti v glavi, ni malo. Še pose­bej ko sto­pi­jo v ospre­dje šte­vil­ke ozi­ro­ma cena. Za manj kot deset mili­jo­nov tolar­jev te limu­zi­ne ne boste dobi­li. Razen naj­osnov­nej­ši model. In ob vsem tem Švedi še pra­vi­jo, da bo nove­ga S80 kupi­lo kar 70 odstot­kov kup­cev, ki Volva še niko­li niso imel v svoji gara­ži. Težka nalo­ga.

Nekoliko lažja posta­ne, ko odpre­te vrata – mimo­gre­de, če dopla­ča­te za ključ PCC (Personal Car Communicator), Volvo to stori sam – in sede­te v sedež. Tisti, ki ste to že kdaj sto­ri­li, ver­jet­no veste, kaj imamo v mis­lih. Volvovi sede­ži spa­da­jo v sam vrh, ko pomis­li­mo na var­nost in udo­bje, in to velja tudi za te. Ključ PCC pome­ni tudi to, da ga ob zago­nu motor­ja lahko pusti­te v žepu. Vse, kar mora­te sto­ri­ti, je pri­tis­ni­ti na tipko ’start’.

Kar zasli­ši­te iz izpuš­nih cevi, pa je ver­jet­no naj­lep­še pre­se­ne­če­nje, ki vas čaka. Ne, to ni umir­jen glas pet­valj­ni­ka, ampak zelo zdrav zvok ’osma­ka’. Zjutraj se vam neho­te celo zazdi, da se ta agre­gat ni name­nil v kolo­no, ki se poča­si pomi­ka proti služ­bi, ampak na dir­ka­liš­če. Oglasi se odloč­no, z zna­čil­nim grgra­njem osmih valjev in z ravno prav povi­ša­ni­mi vrt­lja­ji v pro­stem teku. Verjemite, tudi vrhun­ski Alpinov avdi­o­si­stem (Premium Sound), pod­prt s teh­no­lo­gi­jo ICEPower (Bang & Olufsen) in vezan na Dynaudijovo ozvo­če­nje, vas v teh tre­nut­kih ne bo pre­pri­čal.

Če so jutra hlad­na in vlaž­na, S80 samo­dej­no poskr­bi za vklop gret­ja zadnje šipe in zuna­njih ogle­dal. Notranjosti obeh okro­glih meril­ni­kov se ob zago­nu motor­ja spre­me­ni­ta v infor­ma­cij­ska (LCD) zaslo­na. Tam so vsi naj­nuj­nej­ši poda­tki. Odvečnih ali mote­čih infor­ma­cij ni. Za to poskr­bi sistem, ki spro­ti pre­ver­ja para­me­tre in voz­ni­ku izpi­še le stva­ri, za kate­re meni, da so zanj pomemb­ne (na pri­mer, da potnik zadaj ni pri­pet).

Edina pomanj­klji­vost tega siste­ma je, da ne pod­pi­ra radij­skih spo­ro­čil RDS in infor­ma­cij, veza­nih na tele­fon. Temu služi zaslon na sre­din­ski kon­zo­li. Konzola je, tako kot v naj­manj­ših Volvih, tudi tu tanka, pre­dal za njo pa pre­cej neupo­ra­ben. Vendar vas to ne bi smelo moti­ti, saj je naoko­li dovolj dru­gih, upo­rab­nej­ših odla­gal­nih mest.

Zaslon na sre­din­ski kon­zo­li pa ne služi le izpi­su radij­skih in tele­fon­skih funk­cij, ampak tudi nasta­vit­vam v vozi­lu, ki jim voz­nik in sopo­tni­ka uka­zu­je­ta s sklo­pom petih gum­bov, nameš­če­nim desno pod zaslo­nom. Tik ob šte­vilč­ni­ci. Brisalniki, žaro­me­ti in luči se, jasno, pri­ži­ga­jo in uga­ša­jo samo­dej­no. To velja tudi takrat, ko je avto­mo­bil par­ki­ran. Na pri­mer, če odpre­te pokrov prt­ljaž­ni­ka (odpr­ti­na je zara­di dokaj krat­ke­ga zadka pre­cej majh­na), se samo­dej­no pri­žge­jo še zadnje luč. Elektrika skrbi za pomik pred­njih sede­žev, zuna­njih ogle­dal in vseh šti­rih ste­kel v vra­tih. Konec kon­cev pa tudi za delo­va­nje šest­sto­penj­ske­ga samo­dej­ne­ga menjal­ni­ka.

V kom­bi­na­ci­ji z naj­več­jim motor­jem v ponud­bi serij­sko pri­tak­ne­jo tudi šti­ri­ko­les­ni pogon AWD (hal­dex) in šest­sto­penj­ski samo­dej­ni menjal­nik. In če ste pravi kupec Volva, je to lahko prava kom­bi­na­ci­ja. Prijetno grgra­nje osem­valj­ni­ka, nežno pre­ti­ka­nje Geartronica, mehko poži­ra­nje nerav­nin in čiste lini­je, ki vla­da­jo v notra­njo­sti, na voz­ni­ka in potni­ke delu­je­jo narav­nost spro­šču­jo­če. Verjemite, to ni avto­mo­bi­li, ki bi vas silil v hitro vož­njo.

Konec kon­cev agre­gat kar 370 Nm postre­že že pri okoli 2.000 vrt­lja­jih v minu­ti. To pa je območ­je, v kate­rem je vož­nja tudi naj­pri­jet­nej­ša. In varč­na. Pri hitro­sti 130 kilo­me­trov na uro na pri­mer motor še vedno grgra z 2.800 vrt­lja­ji v minu­ti in pri tem pora­bi okoli 11, 8 litra ben­ci­na na 100 pre­vo­že­nih kilo­me­trov. Sprejemljivo! Ampak lepo vas pro­sim, kdo si bo kupil sko­raj štiri litre in pol pros­to­rni­ne ter osem valjev in za to odštel naj­manj dobrih 14 mili­jo­nov, da se bo potem po cestah pre­mi­kal s hitrost­jo 130 kilo­me­trov na uro. Česa take­ga so spo­so­bni le Američani.

Najhuje pri tem pa je, da se motor prav never­jet­no rad vrti. In to je, ver­je­mi­te, treba doži­ve­ti. Ko poho­di­te sto­pal­ko za plin, vrt­lja­ji v tre­nut­ku nara­ste­jo, nežno grgra­nje se spre­me­ni v rezek šport­ni zvok in Volvo se izstre­li kot iz topa. Pospeševanje se ne konča, tudi ko se kaza­lec na meril­ni­ku hitro­sti že pov­sem dotak­ne šte­vil­ke 230.

Kako veli­ka je takrat pora­ba ben­ci­na, raje ne spra­šuj­te, sve­tu­je­mo pa vam, da to počne­te le na var­nih in za to dovo­lje­nih odse­kih. Kljub vsej inte­li­gen­ci, ki jo pre­mo­re, vas bo novi S80 namreč morda še rešil iz kakš­ne nepre­miš­lje­ne situ­a­ci­je, pred poli­ca­ji pa zago­to­vo ne.

Matevž Korošec

Iz oči v oči

Ni kaj, zma­go­val­na kom­bi­na­ci­ja. S80 je ravno prav velik, da s svo­ji­mi mera­mi in maso ne zmoti šport­no raz­pol­ože­ne­ga voz­ni­ka, hkra­ti pa si še vedno zaslu­ži naziv pros­to­rne limu­zi­ne, pohva­li se lahko z odlič­ni­mi sede­ži in dobro ergo­no­mi­jo in raz­ve­se­lju­je s pod­voz­jem, ki je v ovin­kih zanes­lji­vo, poleg tega pa dobro blaži nerav­ni­ne. Ampak vse to zble­di v pri­mer­ja­vi z vese­ljem, ki ga pov­zro­ča osem­valj­nik. V prvi in drugi pre­sta­vi je pri­jet­no, roh­ne­če gla­sen, pri avto­cest­nih hitro­stih (če le plin ni pri­tis­njen pov­sem do konca) ugla­je­no tih. Če vas ne moti pora­ba (ki je lahko sicer ugod­no majh­na, a na to raje ne raču­naj­te), je S80 odlič­na izbi­ra.

Dušan Lukič

Mislim, da je edina prava alter­na­ti­va nem­ški tro­ji­ci, čeprav pri Volvu – v naspro­tju s tek­me­ci – slab­še pro­mo­vi­ra­jo svoje izdel­ke. Volvo S80 V8 je dovolj velik, luk­su­zen, varen, z zmog­lji­vim motor­jem in pred­vsem dobrim imid­žem (tudi po zaslu­gi slo­ven­ske šefi­ce za raz­voj). Le dovolj denar­ja je treba imeti, pred­vsem pa znati ceni­ti mini­ma­li­zem. Ne razu­me­te? Majhni zaslo­ni, malo gum­bov, neza­htev­nost upo­ra­be.

Aljoša Mrak

Mogoče bi našel vrsto zamer v pri­mer­ja­vi z nem­ški­mi tek­me­ci, morda bi jih našel le malo v obr­nje­ni smeri, ampak meni je že to ljubo, da svet v tem raz­re­du ni tako dol­go­čas­no nem­ški, kot da bi ti dobi­li drugo sve­to­vno vojno. Vsaj na našem trgu – ali bolje reče­no: cestah; ali še bolje: v slo­ven­skih gla­vah – je vide­ti tako. Zato nepre­klic­no gla­su­jem za S80.

Vinko Kernc