Volvo V50 1.6D Momentum

Če morda ne veste, kje na lestvici ponudbe se nahaja ta avto, boste to hitro ugotovili. Zanimiva sredinska konzola je ožja kot pri bratih, prostor med sedežema in vrati je izkoriščen do zadnjega milimetra (to boste, če ne prej, spoznali, ko si boste nastavljali naslonjalo sedeža), centimetrov je nad glavami in v višini ramen ravno prav, ne pa v izobilju, in pogled nazaj se zaključi dovolj blizu, da bo všeč celo tistim, ki so manj vešči volana.

Stvari, ki jih je treba pohvaliti v testnem avtu, so nedvomno vrhunski materiali, dovršena barvna usklajenost (kdo pravi, da je siva barva dolgočasna? ), anatomski sedeži, odličen avdiosistem, … Torej vse, kar je potrebno za prijetno počutje voznika in potnikov, lično urejen povprečno velik prtljažnik, odlična mehanika in nenazadnje trdna identiteta. Da V50 stoji na Focusovem podvozju, da ga poganja enak motor kot nekatere Citroëne, Mazde, Peugeote ali Forde in - končno- da je večinski lastnik znamke Volvo prav Ford, ne boste posumili niti za trenutek. Vsi detajli, tudi tisti najmanjši, so namreč Volvovi, kar pa danes za večino avtomobilov, ki so narejeni v nekem koncernu, ne bi mogli trditi.

Da je V50 koncernski avto, razkriva šele tam, kjer oči in roke povprečnega uporabnika zaidejo le redko. Ali nikoli. Govorimo o stvareh, ki so najmanjšemu Volvu lahko v ponos. Na prvem mestu moramo ponovno izpostaviti podvozje.

Zanj so poskrbeli pri Fordu in kaj pomeni to v praksi, verjetno ni treba posebej poudarjati. Lega in vodljivost sta izredno zanesljiva, za kar se moramo zahvaliti tudi natančnemu volanu in primerno trdemu vzmetenju. Slednje seveda pomeni, da ta Volvo verjetno ne bo pogodu ljubiteljem nezaznavnega požiranja neravnin, bodo pa toliko bolj nad njim navdušeni vsi tisti, ki od avta, tudi pri večjih hitrostih, zahtevajo vse tiste komponente, ki vlivajo zaupanje.

Pa s tem nimamo v mislih brezglavega norenja med ovinki in cviljenja gum. Motor, ki je poganjal testnega Volva, je družinsko naravnan, vendar kljub temu odličen izdelek in še en primerek koncernskega sodelovanja v tem avtu. Da je to dizelski agregat z 1, 6 litra prostornine, se verjetno ne sliši nič kaj spodbudno, zato je prav, da vam razkrijemo njegovo moč (109 KM) in predvsem navor, katerega je v osnovi za 240 Nm, ob povsem pohojeni stopalki za plin pa lahko za kratek čas poskoči celo do 260 Nm (’overboost’). Ampak pri Volvu s tem motorjem nimajo športnih ambicij kar nenazadnje dokazujejo tudi s petstopenjskim ročnim menjalnikom, ki skrbi za prenos moči.

Pohvaliti je treba predvsem druge stvari, kot so na primer uglajenost, prožnost, veselje do vrtenja, natančen menjalnik, poraba goriva in predvsem hitro doseganje delovne temperature, kar za druge dizelske motorje ne bi mogli trditi. Švedi očitno dobro vedo, kaj pomenijo hude zime, zato so povsem na novo razvili hladilni sistem in dosegli hitrost doseganja delovne temperature, ki je povsem primerljiva z bencinskimi motorji.

To pa je verjetno še en dokaz, ki priča, da pri Volvu pozornost posvečajo predvsem družinskemu udobju. Torej tudi tistim potnikom, ki sedijo zadaj in ki si v peklensko hladnih jutrih ne morejo omisliti ogrevanih sedežev.

Matevž Korošec

Foto: Aleš Pavletič