Volvo V50 2.0D Summum

Zakaj bi jo le? Osnova je bila že prej dobra: Focusova platforma, (v primeru testnega avta) PSA-Fordov turbodizelski motor 2.0 in občutek prestiža v notranjosti. Spremembe so tako zgolj marketinške narave ? lažje je namreč prodati avtomobil, za katerega trdijo, da je idejno nov, ne pa star štiri leta ? in pri pločevini prinašajo lepotne popravke, v notranjosti pa nekaj rešitev, ki poskrbijo za še boljše občutke. (Pre)nov(ljen)ega V50 od starega na cesti ni težko ločiti.

Nos je bolj okrogel, novi so žarometi in nove so reže na odbijaču. Zadek je še bolj drugačen, saj so namestili nov odbijač, zadnje luči pa raztegnili povsem do strehe in spremenili njihovo optiko. Pri podrobnejšem pogledu padejo v oči detajli, na primer mali krilci na vrhu zadnje šipe, ki po besedah inženirjev tam nista zaradi lepšega, ampak skrbita za boljšo aerodinamiko in z njo povezano manjšo porabo goriva.

V notranjosti so razširili odlagalni mesti v prednjih vratih, a sta še vedno premajhni, da bi vanju odložil kaj konkretnega. Odlagalnih mest še vedno ni na pretek, v že poznanih okvirih ostajajo tudi preostali deli notranjosti, kar pomeni približno enako stopnjo udobja in prestiža, kot smo jo poznali že pri prejšnjih (dobro opremljenih in cenovno manj dosegljivih) Vepetdeseticah. Če že kaj, potem ga od razred­nega povprečja zagotovo loči prestižna notranjost, ki se nadaljuje tudi v prtljažnem prostoru, ki je tako lepo obdelan, da človek niti ne pomisli, da bi vanj vrgel kaj umazanega.

Nakladalni rob ostaja na sprejemljivi višini, visoki boste morali paziti na dvignjena prtljažna vrata (glava), s podiranjem druge sedežne klopi pa nastane ravno dno povečanega prtljažnika, ki po svoji prostornini sicer ne izstopa. Dvolitrski turbodizel s tehnologijo vbrizga po skupnem vodu s 100 kilovati (136 KM) in 320 Nm navora lepo vleče od 2.000/min in razveseljuje tudi s prožnostjo v nižjih vrtljajih, v katerih je pohvalno prepričljiv. Če je podlaga mokra, desna noga pa težka, (izklopljivi) DSTC hitro stopi v akcijo in kolesa se ne zavrtijo v prazno.

Odličen partner dobremu motorju je šeststopenjski ročni menjalnik z ugodno nameščenimi prestavnimi razmerji, ki na avtocesti kljub veliki hitrosti (160 km/h po merilniku hitrosti, okoli 3.000/min) z dolgo šesto prestavo ob dobro izolirani potniški kabini skrbi tudi za akustično udobje. Tudi zaradi nagibanja karoserije V50 na cesti ni športnik, je pa podvozje dovolj čvrsto, da vliva vozniku polno mero zaupanja.

Sprememb pri V50 ni veliko, so le optične dodelave, ki skrbijo, da dober izdelek ohrani svoj status. Ta pa seveda zahteva svojo ceno, ki Volvov najmanjši kombi loči od kombijevskih izvedb Astre, Focusa, Golfa in drugih, za katerimi se kupci ne ozirajo v prvi vrsti zaradi vloge statusnega simbola, ampak v njih iščejo predvsem uporabnost. To pa V50 lahko ponudi le srednje zahtevnim.

Mitja Reven, foto: Aleš Pavletič