Volvo V70 D5 Summum Geartronic

Volvo je verjetno edini proizvajalec, ki se v teh časih še pošteno kosa z nemškim trojčkom. In če mu kje resnično uspeva, je to prav v razredu poslovno-družinskih kombijev. Oprostite, družinsko-poslovnih kombijev. Ko steče beseda o kombijih, oblika avtomobila jasno pove – na prvem mestu je družina in šele nato posel. In na tej vrednoti Volvo že ves čas gradi svoj imidž.

Se še spomnite izraza švedsko jeklo? V svet ga je ponesel prav Volvo s svojo kakovostjo. Volvo je pionir na področju razvoja varnosti v vozilih. Družina je beseda, ki jo na seznamu skandinavskih vrednot verjetno najdemo najvišje. In ne nazadnje, Volvovi kombiji so se po cestah podili, ko o Avantih in Touringih še ni bilo ne duha ne sluha.

Znanje in izkušnje so, če pogledamo nemško trojico (okej, dvojico, Mercedes je izjema), nedvomno na Volvovi strani. In tega ni mogoče zanikati. Zares pa to spoznate, ko začnete notranjost V70 tudi uporabljati. Na primer, prtljažna vrata so, če ste zanje pripravljeni doplačati, lahko električno pomična. Zaradi tega V70 sicer ni nič bolj uporaben, vam pa lahko stvar pride še kako prav, ko vas s polnimi rokami ujame poletna nevihta.

Bolj uporabna se zdi recimo temu loputa, skrita v dnu prtljažnika, ki v pokončnem položaju z elastičnim trakom preprečuje polnim vrečkam, da bi se kotalile po prtljažniku. Ali pa dvojno dno, v katerem so skriti premišljeno zasnovani prekati, ki sprejmejo obvezno opremo, najosnovnejše kose orodja, zaščitno mrežo (kadar te ne potrebujete) pa še kaj.

O ličnosti in urejenosti zadka nam verjetno ni treba zgubljati besed – Volvo na tem področju že dolgo velja za vzor – o premišljeni zasnovi zadka pa veliko povedo tudi naslonjala zadnje klopi, ki jih je sila preprosto zlagati, in to v razmerju 40 proti 20 proti 40.

Vse od zadnje kopi naprej proti vetrobranskemu steklu je v V70 tako kot v večji limuzini S80. Zračnika za dovod svežega zraka k potnikom zadaj sta nameščena v B-stebričkih, kar je nedvomno Volvova posebnost, predalov in žepov za drobnarije je na pretek, toda – pozor – samo za drobnarije(! ), bralne lučke so namenjene vsakemu potniku posebej, če ste pripravljeni doplačati, se lahko otroci (ali odrasli) zadaj igrajo s svojo avdio komponento, sedišča so razkošno odmerjena, in, ponovno, če ste pripravljeni doplačati, oblečena tudi v usnje.

Šele tukaj smo Volvu pripisali prvo grajo. Nekoč odlični sedeži, ki smo jih opevali in postavljali za vzor tekmecem, po novem telesa ne objamejo več tako prijetno kot nekoč. Povrh vsega se spredaj sedi previsoko (električni pomik), najbolj pa nas je razočaralo usnje, ki je pregladko in kar ne more skriti dejstva, da je Volvo v rokah ameriških lastnikov (Ford).

K sreči Skandinavci svoje identitete ne zgubljajo na drugih področjih. Obvolanskih ročic ne boste našli nikjer drugje kot v Volvih, enako velja za tanko obliko sredinske konzole, za katero je pogojno uporaben predal, merilniki so zopet skandinavska posebnost; lični, natančni, odlično berljivi in z informacijami, ki se vam prikažejo takrat, ko je potrebno.

Pa s tem posebnosti ali bolje rečeno tehnološke naprednosti v V70 še ni konec. Že pregovorno odlično je poskrbljeno tudi za varnost. Poleg 'obvezne opreme' (ABS, DSTC …) lahko za to skrbijo še aktivni žarometi in aktivni tempomat (nad 30 km/h) pa opozorilniki prevoženega voznega pasu, mrtvih kotov (BLIS) in varnostne razdalje.

Naprav je toliko, da vam na koncu preostane eno samo opravilo – vrtenje volanskega obroča. Vprašanje pa je, ali boste znali oziroma hoteli z vsemi od njih tudi živeti. Nenehno utripanje (BLIS), zvočno opozarjanje na prevožen vozni pas in zvočno-svetlobni (head-up zaslon) šok, ki ga doživite, ko se spredaj vozečemu vozilu preveč približate, vas odvrnejo, da bi vožnjo zaupali elektroniki, in na vsa ta pomagala (k sreči so izklopljiva), podobno kot otrok na igračo, kmalu preprosto pozabite.

Veliko bolj domišljen in uporaben se zdi pametni ključ, s katerim, ne da bi ga vtaknili v ključavnico, odklepate in zaklepate vrata ter zaganjate motor, po vrh vsega pa si zapomni še nastavitve zunanjih ogledal in voznikovega sedeža, če je ta električno pomičen. Za to, da je vožnja kar najmanj utrujajoča, lahko v takšnem V70 skrbita še polaktivno vzmetenje Four-C s tremi vnaprej določenimi režimi delovanja blažilnikov in šeststopenjski samodejni menjalnik z možnostjo ročnega pretikanja, da je dovolj hitra, pa zmogljiv turbodizelski petvaljnik, ki v močnejši izvedbi zmore 136 kW in ponudi okroglih 400 Nm navora.

Zmagovalna kombinacija, bi morali zapisali, toda le pod pogojem, da niste dinamičen tip voznika, ki občasno vseeno rad preveri, česa vsega sta s svojim vozilom še sposobna med ovinki. Športnost je področje, kjer se V70 najbolj oddaljuje od svojih nemških tekmecev, in to kljub dejstvu, da je Volvo edini, ki ponuja tudi tristopenjsko nastavitev odzivanja volanskega servoojačevalnika (hvala, Ford! ).

Toda menjalnik bliskovitih reakcij ne mara (in to da odločno vedeti tudi v ročnem načinu), športni program blaženja v prevodu pomeni 'sunkovito trdo' s spremljajočimi pokanji, ko je cesta pod kolesi (pre)slaba, volan tudi v 'najtršem' načinu ostaja premehak in premalo komunikativen za športne užitke in na koncu se zdi, da je edini, ki bi še lahko bil kos dinamičnemu vozniku, motor.

Ampak bodimo odkriti: V70 ni prišel na svet za to, da bi se z njim športno podili med ovinki. Besedi, na kateri se veliko bolje odziva, sta družinskost in poslovnost. Glede na smer, v katero se razvija promet, pa se zdi, da je Švedom dovolj jasno, kakšna bo avtomobilska prihodnost in kje v njej se bo našel Volvo.

Matevž Korošec, foto: Aleš Pavletič