Kratki test: Volvo V90 D5 Inscription AWD A

Že res, da se V90 v svojem avtomobilskem razredu kosa tudi ali pa predvsem z nemško veliko trojico, a Volvo nikoli ni bil, pa navsezadnje tudi ni hotel biti, enak Audiju, BMW-ju ali Mercedesu. Ne v smislu kakovosti, avtomobilske varnosti in motorizacije, ampak po vtisu, ki ga avto pusti. Je pač tako, da smo ljudje nehote precej občutljivi za zunanji videz. Marsikdaj oči vidijo drugače, kot razume glava, in posledično možgani obsojajo, čeprav pravzaprav nimajo pravega razloga za to. Najlepši primer je avtomobilski svet. Ko se nekam, morda na sestanek, poslovno kosilo ali zgolj na kavo, pripelješ z avtomobilom nemške znamke, te vsaj v Sloveniji gledajo že kar precej po strani. Če je to znamka BMW, toliko bolj. Pa da se razumemo – s temi avtomobili ni nič narobe. Prav nasprotno – so odlični in po zdravi pameti jim ne bi mogli prav nič zameriti. No, ampak saj smo Slovenci! Radi obsojamo, tudi če za to nimamo primerne osnove. In tako so si nekateri avtomobili oziroma avtomobilske znamke pridobili neslaven sloves, pa čeprav neupravičeno. Po drugi strani pa obstajajo avtomobilske znamke, ki so v Sloveniji redke, pa imamo o njih Slovenci spet drugačno mišljenje in predsodke. Jaguar je prestižen in bajno drag, čeprav v resnici sploh ni oziroma je na ravni preostalih razrednih konkurentov. Volvo pa ... Volva v Sloveniji vozijo preudarni ljudje, verjetno takšni, ki jim je mar za svojo družino, saj sedijo v enem od najbolj varnih avtomobilov na svetu. Tako večinoma razmišljajo Slovenci ... Pa se motijo?

Če govorimo o varnosti, vsekakor ne. Volvo od nekdaj slovi kot varen avtomobil in z novimi modeli poskušajo ta sloves ohranjati. Tople vode sicer ne morejo več izumiti, vendar so v vrhu, ko gre za avtonomno vožnjo, komunikacijo med avtomobili, varnost pešcev. Prav s serijo 90 so širši javnosti ponudili polsamodejno vožnjo, saj zna avto pravzaprav že sam peljati po avtocesti in ob tem paziti na hitrost, smer oziroma linijo vožnje ter druge udeležence v prometu. Zaradi varnostnih razlogov je samodejna vožnja omejena na zelo kratek čas, a utrujenemu vozniku bo zagotovo koristila in ga v kritični situaciji morda rešila pred najhujšim. Morda zato, ker še zdaleč nismo tako daleč, da bi volanski obroč popolnoma zaupali avtomobilu oziroma njegovemu računalniku. Za to bodo potrebni še veliko znanja ter spremenjene in urejene infrastrukture, navsezadnje pa tudi pametnejši avtomobili.

Zato za zdaj še vedno pišemo o avtomobilih, ki jih upravlja človek. Tudi Volvo V90 spada mednje. In človek se v njem počuti nadpovprečno dobro. Seveda sta oblika in oprema stvar okusa, a testni V90 je navduševal tako z zunanjo kot notranjo podobo. Bela barva mu pristaja (čeprav se zdi, da smo se je že malce naveličali), svetla notranjost, ki jo zaznamujeta usnje in pravi skandinavski les, pa ne more pustiti ravnodušnega še tako zahtevnega kupca oziroma poznavalca avtomobilov. Pri tem je seveda treba biti pošten in priznati, da sta za nadpovprečno dobro počutje v avtomobilu poskrbeli odlična serijska oprema in izdatna dodatna, ki je v veliki meri prispevala tudi k dejstvu, da je testni avto od osnovnega s takim motorjem dražji za kar 27.000 evrov.

Je torej V90 (lahko) popolni avtomobil? Za nezahtevnega ali nepoznavalca zagotovo da. Za izkušenega voznika, ki ima za seboj že nešteto prevoženih kilometrov v podobnih avtomobilih, pa ima Volvo en velik minus oziroma vsaj vprašaj.

Namreč, pri Volvu so se odločili, da bodo v svoje avtomobile vgrajevali le še štirivaljne motorje. To pomeni, da ni več prostorninsko velikih šestvaljnikov, ki pa so ponujali zajeten navor, sploh ko se je govorilo o dizelskih motorjih. Švedi sicer zatrjujejo, da so njihovi štirivaljniki povsem kos konkurenčnim šestvaljnikom. Tudi zaradi dodane tehnologije PowerPulse, ki izniči neodzivnost turbopuhala pri nižjih motornih vrtljajih. Posledično PowerPulse deluje zgolj pri speljevanju in pospeševanju pri manjših hitrostih.

A navada je železna srajca in težko jo je sleči. Če zanemarimo šestvaljni zvok motorja, če zanemarimo ogromen navor in če upoštevamo dejstvo, da je imel testni Volvo V90 pod motornim pokrovom motor, ki je ponujal 235 ‘konj’, bi se celo lahko pustili prepričati. Vsaj kar zadeva vožnjo. Motor je dovolj prožen, navor, moč in tehnologija PowerPulse poskrbijo za nadpovprečno hitro pospeševanje. Tudi končna hitrost ni zanemarljiva, čeprav marsikateri konkurent ponuja višjo. A, roko na srce, to je stvar, ki je z izjemo Nemčije vozniku prepovedana.

Torej ostane le še poraba goriva. Trilitrski šestvaljnik se za enake hitrosti manj muči, deluje pa pri nižjih vrtljajih. Posledično je nižja poraba goriva, čeprav bi človek pričakoval drugače. Tako je bilo tudi v primeru testnega V90, ko je povprečna poraba znašala 10,2 litra na 100 kilometrov, normna pa 6,2. A v zagovor avtomobilu lahko zapišemo, da je povprečje visoko tudi zaradi voznikovega uživanja. Ne glede na štirivaljni motor je moči dovolj, celo za nadpovprečno hitro vožnjo. In ker so vse preostale avtomobilske komponente v tem avtomobilu nadpovprečne, je jasno, da je takšna tudi končna ocena.

Volvo V90 je dober avto, ki bi marsikomu lahko predstavljal neuresničljive sanje. Nekateri drugi, vajeni takšnih avtomobilov, se bodo spotikali ob njegov motor. A bistvo Volva je povsem drugje.Njegovo bistvo je, da je njegov lastnik drugačen in da je takšen tudi v očeh opazovalcev.

besedilo: Sebastjan Plevnjak
foto: Saša Kapetanovič