Volvo XC70 3.2 AWD Summum

Verjetno eden najbolj zaželenih družinskih kombijev na svetu je z novo generacijo spremenil svoj videz in prinesel zajeten kup novosti. Poskrbel pa je še za nekaj ? ko obrnete ključ in zaženete bencinski motor, se ta ne oglasi več z značilnim zvokom petvaljnika, ampak s precej bolj znanim glasom šestvaljnika. Popolno nasprotje s trendi, ki jih narekuje avtomobilska industrija! Presune namreč dejstvo, da so se pri Volvu odločili petvaljnik nadomestiti s šestvaljnikom, ki je prostorninsko večji in povrhu še atmosferski.

Če pogledamo v zgodovino, se pri Volvu nikoli niso pretirano ozirali po trendih, ki jih je narekovala avtomobilska industrija. Samo za primer: njihovi oblikovalci so tako dolgo vztrajali pri svoji linijah, da jih je svet na koncu le sprejel in opisal kot skandinavsko šolo oblikovanja. Švedi so pionirji, ko pogovor nanese tudi na varnost v prometu, in nenazadnje tudi, ko se dotaknemo teme o ekologiji. Ampak kaj hudiča so mislili, ko so se lotili razvoja tega šestvaljnika, si res ne znamo razložiti.

Medtem ko se večina avtomobilskih proizvajalcev trudi zmanjševati delovno prostornino svojih motorjev in njihove zmogljivosti povečevati s turbopuhali, kompresorji in kombinacijami obojega, so pri Volvu svoj petvaljnik ravno v trenutku, ko bi ta (spet) postal trenden, zavrgli in se v nasprotju z vsemi pravili, ki veljajo danes, lotili razvoja novega. O. K., ne smemo izključiti možnosti, da se na mizah razvojnega oddelka že vrti naslednik petvaljnika (šestvaljnik, o katerem govorimo, je po svoji zasnovi precej bližje 2, 9-litrskemu agregatu iz S80), toda kljub temu o pretirano sodobnih pristopih pri njegovem razvoju res ne moremo govoriti.

To pove že dejstvo, da so delovno prostornino povečali, in ne zmanjšali. Ko se podrobneje poglobite vanj, pa ugotovite še nekaj ? v nasprotju z najsodobnejšimi agregati, ki se bahajo z neposrednimi vbrizgi, tu gorivo in zrak v zgorevalne prostore še vedno vstopata skupaj.

Volvovi inženirji so zahteve po manjši porabi goriva in posledično okolju prijaznejšem delovanju reševali na drugih področjih. S tehnologijama VIS (Variable Intake System) in CPS (Cam Profile Switching), ali povedano z drugimi besedami ? s sistemom dvostopenjskega odpiranja sesalnih ventilov. Toda ali je to dovolj? Če verjamemo tovarniškim podatkom, je odgovori pritrdilne. Prejšnji XC70 se je s prisilno polnjenim petvaljnikom v nosu, ki je zmogel 154 kW, in s petstopenjskim samodejnim menjalnikom pognal do hitrosti 210 km/h, z mesta do 100 km/h pospešil v 8, 5 sekunde in pri tem v povprečju porabil 11, 1 litra bencina na 100 prevoženih kilometrov.

Njegov naslednik, ki je med drugim tudi nekoliko večji in težji, je z novim motorjem zmogljivejši (175 kW), hitrejši (215 km/h), z mesta do 100 km/h skoraj enako poskočen (8, 6 s) in v povprečju za 0, 3 litra goriva na 100 prevoženih kilometrov varčnejši. Ampak tako pravijo tovarniški podatki. Naše meritve so pokazale povsem drugačne številke: za debelo sekundo in pol slabši pospešek, manjšo največjo hitrost (208 km/h) in porabo, ki se je v povprečju vrtela okoli 13, 2 litra na 100 prevoženih kilometrov.

Kje se skriva vzrok za tako velike razlike, bi težko rekli. Ampak po 14 dneh druženja in nekaj tisoč prevoženih kilometrih nam je jasno, da zagotovo ne samo v motorju. Dejstvo je, da se je na eni od daljših poti pri potovalni hitrosti okoli 130 km/h poraba brez težav ustavila pri številki 11 litrov na 100 prevoženih kilometrov. Motor je, če ocenjujemo njegov značaj, dober. V hladnih jutrih se zbudi odločno, na voznikove ukaze se odziva hitro, rad se zavrti in brez težav zagotavlja potreben navor v srednjem delovnem območju. Pravzaprav se prav tam tudi najbolje počuti.

Manj nas je s svojo odličnostjo prepričal šeststopenjski samodejni menjalnik. Predvsem zaradi prepočasnih odzivov pri popuščanju sklopke in pretikanjih v višje prestave. Upali pa bi si trditi, da je v tem primeru prav menjalnik največji krivec za izkrivljene zmogljivosti in visoko porabo. Ne smemo namreč pozabiti, da nam pri mestni vožnji porabe goriva nikoli ni uspelo znižati pod 14, 3 l.

To pa je tisto, zaradi česar bo marsikdo še malo razmislil, preden se bo odločil za nakup bencinsko gnanega Iksceja. Dejstvo je namreč, da ročnega menjalnika v kombinaciji s tem motorjem ni na voljo.

Matevž Korošec, foto: Aleš Pavletič