Volvo XC90 T6 AWD

Švedi tudi niso sodobni Vikingi, torej jim s tega zornega kota pregovorne klenosti ne moremo pripisati. Je pa v tistih krajih nekoč neki konstruktor Gustav Larson (ah, kako stereotipno ime) prepričal nekega podjetnika Assarja Gabrielssona o smislu izdelovanja avtomobilov in prvi Volvo iz te naveze se je rodil davnega 1927. Zdaj lahko

pričakujete stavek: »Vse drugo je zgodovina.«

Resnica seveda ni daleč, ampak ta zgodovina se piše še danes. Volvo, ki je odnesel le dobre strani povezovanja v veliki koncern (Ford! ), pametno tlakuje svojo pot v prihodnost. Ne prav razkošna avtomobilska paleta, previden vstop v razredne niše. Politika za zdaj deluje.

Po že dobro znanem XC70 je lani prav s hangarjev ženevskega letališča na svojo krstno novinarsko vožnjo zapeljal še večji XC90. Po svoji mehaniki je delno blizu njihovi (za zdaj največji) limuzini S80, po videzu pa je bolj odrasel od XC70. Deluje bolj terensko.

Volvo je modro izbral ime za ta dva mehka terenca: kombinacija črk deluje močno in napredno, besedi, ki ju označujeta, pa ne obljubljata preveč. XC namreč pomeni Cross Country, prek dežele po domače, kjer pa nič ne piše, da s tem ne mislijo lepo urejenih asfaltnih cest - ali drugače, ne obljublja vsega zmožnega zunajcestnega vozila tipa Hummer.

Zato - čeprav morda njegov videz vzbuja nekaj terenske surovosti - XC90 ni terenec. Če pa že, je to zelo lep predstavnik družine »mehkih« terencev oziroma polterencev. XC90 ima namreč videz (se pravi oddaljenost trebuha od tal), stalni štirikolesni pogon in ročici za oprijem na-A stebričkih. In to je glede terenskosti vse.

Vseh ta avtomobil ne bo mogel zadovoljiti; pristaši pravih terenskih voženj bodo zatrjevali, da imajo vsaj del naštetega (lahko) tudi čisto navadni osebni avtomobili, da pravih komponent (toge preme, reduktor, zapore diferencialov) sploh nima. Na drugi strani bodo drugi, ki zavračajo vse, kar ni konvencionalno (torej limuzina ali v najboljšem primeru kombi), trdili, da je XC90 terenec. In oboji imajo po svoje prav.

Ampak tisti, ki so pripravljeni odšteti tolikšne vsote denarcev, so edini pristojni. In ti so že pred časom ostro zavrnili nerodne in neudobne terence z vsemi (ne)potrebnimi mehanskimi pritiklinami, vseeno pa želijo nekaj drugačnega. Vodijo seveda Američani, a tudi denarno dobro stoječi Evropejci ne zaostajajo. Vsi so z odprtimi rokami sprejeli stuttgartskega ML in sezona lova na kupce je bila odprta. Med njimi je zdaj tudi XC90.

Res je; če se ozrete po njegovih tekmecih, temu Volvu manjka nekaj tehnikalij, med njimi morda nastavljiva višina od tal. Manjka? Hm, na vrh hriba, kot vidite na naslovni fotografiji, je tale XC90 prilezel čisto sam, se vrnil čisto sam (se pravi brez zunanje pomoči) in pri tem ni utrpel niti najmanjše praske. Hrib pa (po zatrjevanju fotografa) ni bil ravno mačji kašelj. XC90 torej zmore marsikaj, predvsem pa veliko več, kot bo tipičen kupec od njega zahteval. Prevladati morata pamet in razum: prva zaradi vloženega kapitala, drugi (tudi) zaradi (skoraj) klasičnih cestnih gum.

Zato si upam trditi: s tehničnega zornega kota je XC90 med vsemi tekmeci verjetno najbližji tistemu, kar kupci mehkih terencev pričakujejo in na koncu tudi uporabljajo. S tem, da ima XC90 kar nekaj drugih adutov v rokavu.

Prvi med njimi je nedvomno ta, da ni nemškega porekla.

Biti nemški sicer načelno ne pomeni nič slabega, ampak če je skoraj vsa druščina nemška, je pojava nekega nevtralnega Šveda prav sveža. Pojava? Osnovne črte, gledajoč od daleč, niti ne morejo biti bistveno drugačne kot od praterenca te vrste Grand Cherokeeja, detajli pa ga naredijo tipičnega, čednega in impozantnega Volva. Se pravi: značilna maska motorja in velike zadnje luči, izbuljena boka karoserije. Vse to in še vse 'nenašteto' je lepo zloženo in zapakirano v 4, 8 metra dolžine, kar je le malo manj, kot meri limuzina S80.

Jasno, ni kratek, je tudi visok in že zato vliva spoštovanje. Ampak nikar se ne ustrašite vožnje; zanjo je potrebno zelo malo fizičnega napora, saj so vse komande, vključno z volanom, prijetno mehke, dokler vozite v normalnem ritmu v okviru zakonskih predpisov. Tudi z vidljivostjo okrog avtomobila ne bo težav, v mestu vas utegne razjeziti le zelo velik rajdni krog.

Nismo še sedeli v Volvu zadnjega desetletja, ki bi razočaral s kakovostjo glasbe, tokrat sta razvajala še daljinski upravljalnik in vgrajen Minidisc, sta pa jezila slaba kakovost sprejema radijskih postaj in dolgo preklapljanje med postajami v spominu. Sicer pa je življenje v XC90 prijetno, ne le po zaslugi zvoka. Prostora je v obeh vrstah dovolj za štiri odrasle ljudi, sam ambient pa je svetel, prijeten, barvno usklajen, a tudi občutljiv na umazanijo. Kdor je že sedel v Volvu s številko najmanj 60, se bo tudi v XC90 počutil domače.

Veliki, čitljivi merilniki (skupaj s podatkovno skromnim potovalnim računalnikom) in sredinska konzola z večino komand so tipični, kar pomeni prepoznavni in nezahtevni za upravljanje. Veliko lesa (med drugim tudi pretežni del volanskega obroča), poliran aluminij na nekaterih mestih ter veliko usnja ustvarjajo prestižen občutek in le rokam nedostopni kolesi za nastavitev prednjih sedežev v ledvenem delu kvarita zelo dober splošen vtis.

Res je, da v tem cenovnem razredu že pričakujemo hlajen predal, pa ga XC90 nima, res pa je tudi, da so še vedno redki avtomobili s toliko (5) in tako učinkovitimi mesti za pollitrske plastenke ter da prestiž navadno izključuje uporabnost. No, XC je dokaz, da ima to pravilo izjeme, saj je stregel s hitro odstranljivo konzolo med sedežema (več prostora za noge zadnjega srednjega potnika), z vgrajenim otroškim sedežem, z zares tretjinsko deljivo zadnjo klopjo (se pravi trikrat po ena tretjina), s povsem ravnim dnom tudi povečanega prtljažnika in s prečno razdeljenimi zadnjimi vrati, kar pomeni, da se je spodnja petina odprla navzdol in takrat naredila čvrsto nakladalno poličko. Prtljažnik pa je že v osnovi zelo velik in ima dodatna uporabna predala pod dnom.

Takšen je XC90 namenjen predvsem razkošnejšemu družinskemu življenju na cestah. Komur pa XC90 sam po sebi ni dovolj, bo posegel po vrhu ponudbe - po različici T6. Verjemite: potrebujete je ne, jo je pa lepo imeti in voziti. T6 namreč pomeni, da za pogon skrbita vrstni šestvaljnik z dvema turbopuhaloma (ter dvema hladilnikoma polnilnega zraka) in samodejni, 4-stopenjski menjalnik. Premalo? Ah, bodite razumni. V tretji prestavi se igla merilnika hitrosti zlahka dotakne črtice, pod katero piše »220«, potem pa menjalnik prestavi v 4. prestavo in motor še naprej lepo vleče.

Navora (skoraj) nikoli ne zmanjka, moč motorja pa je morda le za spoznanje manj prepričljiva. Pa ne v številkah, temveč v praksi, ko se kosa z dvema tonama teže avtomobila in ko voznik zahteva hitrost prek 200 kilometrov na uro pri vožnji navkreber. Res pa je, da je menjalnik (pa ne le po številu prestav) stopnico pod trenutno najboljšimi tovrstnimi izdelki: po hitrosti delovanja in načinu odzivanja v različnih pogojih delovanja.

Edina slaba stran T6 je, potem ko ste se sprijaznili s ceno, njegova poraba goriva. Potovalni računalnik pravi, da pri hitrosti 160 kilometrov na uro motor popije 17 litrov bencina na 100 kilometrov, na naših bolj hribovskih avtomobilskih cestah pa se poraba poveča še za dva litra. Ko brzite z 200 kilometri na uro, se vožnja spremeni v boj na požiralniku, saj hudič porabi kar 25 litrov na 100 kilometrov. Nič kaj bolje ni v mestu (23), naša nežna normna proga pa je od avtomobila zahtevala 19, 2 litra na 100 kilometrov, kar pomeni, da polna posoda zadostuje le za dobrih 370 kilometrov poti. Če vam tudi strošek za gorivo ni bistven, vam bo pogosto ustavljanje na bencinskih črpalkah gotovo najedlo živce.

Ampak voziti ga je prijetno. Čudovito se je zanašati na zmogljivosti stroja v vsakdanjem prometu, ko je treba hitro potovati po avtomobilskih cestah Evrope ali prehiteti tovornjak na krajši ravnini med Medvodami in Škofjo Loko. Ovinkov pa se le izogibajte; podvozje je namreč kompromis trdote, zato je na makadamskih luknjah nekoliko pretrdo, v ovinkih pa nekaj premehko in vsako divjanje kljub dobremu štirikolesnemu pogonu, ki dolgo zagotavlja varno in nevtralno gibanje vozila, pomeni obremenitev za potnike in za voznika.

Klenost je namreč treba razumeti na pravilen način. Ni ga namreč Šveda, ki bi mu bil par, pa tudi podobni izdelki drugih znamk se v kombinaciji tehnike, okolja in imidža ne zdijo dovolj enaki, da bi zdržala dosledna primerjava. Volvo XC90 je namreč zelo samosvoj in to mu štejemo v dobro.

Vinko Kernc

Foto: Vinko Kernc, Aleš Pavletič