Kratek test: Volkswagen Beetle 1.2 TSI (77 kW) Design

Če vam je morda ušlo: živimo v času izrazite nostalgije. Najbolj priljubljeno ameriško gazirano brezalkoholno pijačo točijo v stekleničke videza kot pred 50 leti, Volkswagen prodaja Hrošča in vmes je en dolg seznam podobnih dokazov.

Zakaj prav Hrošč? Hja, ker pri VW pred 50 leti drugega niso imeli (!), a seveda predvsem zato, ker je najprej motoriziral povojne Nemce, potem pa še polovico preostalega sveta, tudi Argentince in malo bolj srečne Jugose. Povedano drugače: postal je ikona.

Tole je že druga generacija reinkarnacije, ki se najprej zdi manj posrečena od prve. Ker je tale Beetle na oko opazno večji od prejšnjega in ker njegove zadnje luči niti zdaleč niso podobne oblike kot pri originalu. Pravim, prejšnji mu je bil bližji.

To oceno dobiš, ko se novi pripelje mimo, povsem drugačno pa, če sediš v njem, ga voziš in je po možnosti še tvoj. Ko namreč danes pogledamo prvo reinkarnacijo znotraj, se v primerjavi z današnjim zdi prav dolgočasna in pusta. Poglejte: testni Beetle je bil zunaj rdeč, znotraj pa do neke mere tudi. Ne sicer kovinski deli kot pri originalu, ker tale kovinskih delov nima, ima pa krasno imitacijo kovine iz plastike. Tudi za takšna platišča je skoraj treba doplačati: so sicer aluminijasta, ne jeklena, ampak so v beli barvi in s kromiranimi pokrovi na hitro videti kot ona iz leta 1950. Ni treba imeti rad Hroščev, le pošten je treba biti – sodobni Beetle je izjemno uspešna zgodba s tem imenom. In kar ni nepomembno: na to ne smemo gledati kot na naslednjo generacijo prejšnjega, ampak kot na današnje videnje prastarega Beetla s sodobno tehniko oziroma posrečen odgovor na vprašanje, kakšen mora biti danes Beetle.

Original ni nikoli nosil oznak GT ali česa podobnega in tudi testnega je poganjal 1,2-litrski motor kot tistega prvega. Vse drugo pri mehaniki je tako drugačno, da je skoraj težko verjeti – od zasnove do izvedbe. Motor je najsodobnejši TSI zdaj: v prostem teku tako mirno in tiho teče, da ga že nežna glasba preglasi. Je treba včasih pogledati na merilnik vrtljajev. No, precej glasnejši je v višjih vrtljajih, pa še vrti se ne posebno rad in pri priganjanju je lahko precej požrešen. Je pač turbo. Verjetno bi ob živahnejšem vozniku zmogljivejši motor manj porabil. Umirjeni pa bo z njim zadovoljen; navor je narejen v nizkih in delno srednjih vrtljajih, kjer je zadeva prožna in prijazna, poraba pri stalni hitrosti pa prav tako. V šesti prestavi porabi štiri litre na 100 kilometrov za 60, 4,8 za 100, 7,6 za 130 in 9,5 za 160 kilometrov na uro.

Takšen motor ne omogoča prav hitrih voženj okoli ovinkov, ima pa dovolj moči, da pokaže odlično delovanje stabilizacijskega sistema (hitro, nezaznavno) in da daje Beetle kot celota občutek, da je bolj nevtralen na cesti kot Golf. In tudi v Hrošču se (lahko) športno nizko sedi in tudi tu je mogoče odlično nastaviti položaj za volanom. Hočem reči, da je pri tem motor opazno najšibkejši člen mehanike.

Tako kot je zunaj prepoznaven, ker je tako drugačen, je drugačen od vseh avtomobilov tudi znotraj. A ne, kar zadeva upravljanje, ampak le videz. V ključnih zadevah je to tipičen VW, drugače tudi ne more biti. Prednja sedeža sta odlična (razkošna mersko, udobna po trdoti), tudi zadaj se povsem udobno sedi celo daljši čas in trakec za držanje (v ovinkih) namesto današnje ročice je še eden od spominov na petdeseta. Ergonomija je prav tako dodelana kot pri Golfih, no, okej, merilnik vrtljajev ne omogoča hitrih natančnih odčitkov.

Zdaj je že nekaj let jasno, da reinkarnirani Hrošč ne bo motoriziral množic, kje pa, a jih niti ni hotel. Saj veste, današnje reinkarnacije so tehnično dovršene v vseh pogledih, zato so tudi precej drage, zaradi oblike pa manj uporabne kot sodobni avtomobili. So pa lep zmenek s preteklostjo, za tiste, ki jim to nekaj pomeni.

Tekst: Vinko Kernc