Med slovenskimi dirkači na gorskih dirkah je le nekaj zvezdnikov, saj jih lahko tudi neroden lesarski mojster prešteje na prste obeh rok. In ti so na žalost tudi najbolj neresni.
Ti so seveda tisti, ki si lahko privoščijo najboljšo tehniko, saj hitri in zanimivi v dirkalnikih Yugo že v osnovi nimajo pravih možnosti. In očitno k statusu zvezdnika, če lahko tako rečemo, spadajo muhaste in pogosto nerazumljive poteze. Napisal bom le nekaj primerov, pa boste takoj vedeli, na kaj namigujem.
Med zvezdnike lahko takoj prištejemo brata Zajelšnik (tako Patrik kot Alexander dirkata s prototipi), Vladimirja Stankoviča (prototip), Marjana Smrdelja (F3000), nekdanjega evropskega prvaka Aleša Preka (Porsche 911 GT3), Milana Bubniča (Lancia Delta HF Integrale) in Sandija Boha (Mitsubishi Lancer). Za pokalnega Porscheja vemo, da je zelo poskočna zverina, medtem ko imata kar grozljivo razširjena Lancia in Mitsubishi najbrž večje turbopuhalo kot motor, štirikolesni pogon pa olajšuje delo preobremenjenim gumam. Zato si lahko mislite, da ju požene po hribu, kot bi iz frače izstrelil manjši kamen.
Zato vsi čakamo, da se ti sodobni gladiatorji kot v rimskih časih spopadejo z zverinami, čeprav so arene in leve zamenjale dirke in konji. Tisti avtomobilski, seveda.
Potem pa pride naša najprestižnejša gorska dirka in vsi bi pričakovali, da bodo na njej sodobni gladiatorji pokazali ves svoj potencial. Nato pa katastrofa. Brata Zajelšnik, ki sta se v Ilirsko Bistrico pripeljala iz daljne Nemčije kar s tovornjakom, se ob prvih kapljah odločita, da preprosto ne bosta dirkala. Še huje je s Sandijem Bohom, ki je samozavestno zmagal na prejšnji dirki: menda se je raje odpravil na morje, slišimo po boksih. Prav tako ne morem razumeti, da domačin Marjan Smrdelj s pregrešno lepo formulo 3000 v Ferrarijevih barvah pride na dirko zgolj kot mehanik hčerke Sanje, ki nastopa v pokalu Yugo, češ da njegovi mehaniki niso dobili prostih dni. Halo?!?
Mogoče se gospodje ne zavedajo več, da bi morali biti več kot zadovoljni z možnostjo nastopa na edini domači dirki evropskega prvenstva. Ali pa, da je vrhunska dirkaška tehnika v garaži najdražja. Toda zvezde so le zvezde in njim je očitno vse dovoljeno, a s tem so zgolj pokazali, koliko cenijo organizatorja in gledalce, ki so tudi v najhujšem nalivu vztrajali na blatnih travnikih ob stezi.
Zato trdim, da so pravi zvezdniki medijem bolj skriti. Aleš Prek, Milan Bubnič in najuspešnejši v šibkejših divizijah Daniele Trani, Alojz Udovč ter Aleš Žakelj ne govorijo veliko, ampak svoje povedo na stezi. To so prave zvezde. Tudi Stankovič je zvezda: mogoče je medijsko bolj izpostavljen kot drugi, vendar moramo upoštevati, da moraš biti precej predan temu športu, da si kljub pomanjkanju denarja in s tem dirkaških kilometrov pripravljen tvegati s 137 km/h povprečne hitrosti vsaj na tistih treh ali štirih dirkah s konkurenčnim dirkalnikom. Bi si vi upali?
Aljoša Mrak
FOTO: Uroš Modlic