Čeprav sem velik ljubitelj relija, rad pogledam vse, kar diši po dirkalnem bencinu. A vendar sem pri formuli 1 vedno znova razočaran. Z eno besedo: dolgčas! Vem pa, kako bi lahko bilo drugače. Kraljica avtomobilskega športa bi se lahko zgledovala po seriji GP2.
Saj vem, da mi boste ljubitelji formule 1 našteli vsaj sto razlogov, zakaj je formula 1 še vedno 'oh in sploh' avtomobilski šport. Od vseh silnih razlogov, zakaj je vredna ogleda, se mi pred očmi pojavi le tehnika. Ni kaj, tehniki v F1 se lahko samo priklonimo, in že ugotovitev Američanov, da so njihova prvenstva v primerjavi s F1 le garažni športi, to le potrjuje.
Vendar pa kot skromni ljubitelj avtomobilskih športov pogrešam zabavo, šou, spektakel, pogrešam prehitevanja, pogrešam 'on board' kamere, ki mi pokažejo, kako talentiran voznik upravlja z enosedom čudežno, kot jih ostali Zemljani nikakor ne bi zmogli. A ker sem v avtomobilskem novinarstvu že kar veliko let, ob tem pa redno spremljam skorajda vse dirke, vem, da so novodobni dirkači formule 1 bolj kot ne lutke, s katerimi upravljajo tehniki. Če pomislimo, kaj sploh dandanes dela voznik v dirkalniku, se boste verjetno strinjali z mano: razen dirkaške linije mora le paziti, kje začne zavirati. Vse ostalo, starti, polna pospeševanja iz ovinkov, še celo prestavljanje (na ravninah) opravlja namesto njih elektronika. Načeloma me tudi to ne moti, saj se bo tehnologija iz F1 verjetno nekoč preselila v serijske avtomobile, dokler ne s tem žrtvujejo spektakla. Potem se v velikem loku izogibam dolgočasnih prenosov F1, ker imam vedno znova občutek, da je to nedeljsko tekmovanje mehanikov, ne pa dirkačev. Polovico dirke namreč poslušam, kdo bo prišel prej v bokse, kdo bo hitreje menjal kolesa, bolj malo pa je prave akcije, prehitevanja, vožnje počez . . In dvomim, da Bernie Ecclestone hoče, da se ljubitelji bencinskih hlapov obrnemo proti WTCC ali prvenstvu Moto GP, kjer je akcije več kot preveč. Da o reportažah relija za SP sploh ne govorimo . .
Vsakič, ko v uredništvu sprožim debato o tem, da sem v nedeljo popoldan kljub Ališičevem vpitju spet zaspal kot dojenček v maminem naročju, me napadejo, da tako slabo pa spet ni bilo in da jaz kot zagrizen ljubitelj relija F1 nikoli ne bom povsem razumel. OK, mogoče smo si v osnovi res drugačni in smo se zato nekateri kot otroci veliko raje igrali v blatu in pesku kot na asfaltu, pa vendar kljub neprenehnem negodovanju nisem proti F1. Sem pa proti dolgočasnemu športu, ki mi vzame uro in pol nedeljskega popoldneva! In dokaz, da res nisem proti pistaškim prireditvam, je prvenstvo GP2. Vsakič znova sem navdušen nad tem, kako lahko na istih dirkališčih v podobnih vremenskih pogojih vsa stvar zgleda navdušujoče, če se odpovemo elektronskim pripomočkom za pomoč pri vožnji in če so za volani mladi ter zagrizeni vozniki, ki se očitno hočejo dokazati ne glede na to, da ob tem tvegajo lastna življenja. To so pravi norci, vam povem! Na vsaki dirki ne glede na konfiguracijo proge lahko vidimo nešteto nesreč (tudi hude! ), prehitevanja, vožnja počez, blokirana kolesa pri prepoznem zaviranju, prerivanja itd., skratka vse tisto, kar v formuli 1 pogrešam. In zato sem vsakič znova po dirki GP2 čisto navdušen, in si mislim, kako bo šele v F1, potem pa dolgega nosu zaspim, še preden minejo trije krogi . .
Zato bi kot skromni ljubitelj zanimivih televizijskih prenosov le želel, da mi F1 naredijo tako, kot je GP2. Sicer bom gledal le GP2, WTCC, Moto GP, DTM, WRC, . . in se bom v velikem loku izogibal skomercializiranega športa, ki ga prodajajo kot vrhunec avtomobilskega dirkanja. Vrhunec česa, dolgčasa? ! ?
Novo na Metroplay: Helena Blagne iskreno o večeru, po katerem ni več mirno spala | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem