Avtomobili peš

Avtomobilski saloni so sicer čisto lepa reč za tistega, ki si rad v miru ogleda najbolj svežo zloščeno površino, a znajo biti prava mora za tiste, ki smo tam "v službi"

12. 9. 2007

Za začetek: čeprav gre za avtomobilski salon, je treba imeti veliko kondicije, saj vse dogaja peš. In medtem ko je v Ženevi vse dogajanje v dveh (sicer ogromnih) halah, je v Frankfurtu dogajanje razmetano po celem sejmišču. Recimo 10 minut normalne ali 5 minut zelo hitre hoje od konca do konca. Kar je treba, ko se revijo zaključuje s kraja dogajanja, opraviti nečkolikokrat in sejmišče se naenkrat zdi desetkrat večje, kot zjutraj. In ob tem seveda obhoditi vse hale, preveriti, kaj je novega, s čim so nas proizvajalci presenetili (na srečo nam večino novosti napovedo vsaj nekaj dni vnaprej) in katerega od obljubljenih avtomobilov ni. Da so pri Fiatu in Alfi tudi tokrat najbolj lepe hostese, praktično prezremo . .

Pa potem malo v novinarsko središče, vmes se je treba izogobati razstavnim prostorom s tiskovnimi konferencami, saj tedaj na njih vlada neznosna gneča - vse, kar šefi znamk povedo, pa je tako ali tako moč pol ure kasneje, ko gneče ni več, dobiti na papirju in v miru (kar pomeni med hojo do naslednjega razstavnega prostora) prebrati.

Vmes si Vinko s fotoaparatom (in komolci) poskuša utreti pot do bolj zanimivih avtomobilov, iz njih vlači nadležne japonske kvazinovinarje, ki se v vsak nov model poskušajo kar zasidrati in ga (konkurenci na ljubo, verjetno) natančno poslikati in premeriti - in vmes je treba spet prehoditi tiste metre in kilometre do tiskovnega središča, kjer nastaja članek (ki bo objavljen v petkovem Avto magazinu) in od koder potujejo fotke v Ljubljano.

In potem se ura počasi približa sedmi zvečer, na nogah je kak žulj, želodci so kljub obilici hrane na razstavnih prostorih boljkotne prazni, vrli uslužbenci sejmišča pa desetinam (če ne stotinam) novinarjev, ki obupano sestavljajo in oddajajo članke oznanijo, da se novinarsko središče ob sedmih zapre. Dobro, za razstavne prostore razumem (pri BMW so gospodje zaprli že okoli petih), novinarsko središče pa . .

Sledi šprint do hotela (na srečo je ta le nekaj metrov od sejmišča), v sobi pa internet dela, prenosnik pa ne več. Čista tišina . . Tema . . V Ljubljano pa mora še kakih 30 slik.

Potem (na srečo) pridrvi Vinko s svojim prenosnikom, a se izkaže, da se tudi FTP strežnik punta. In smo sliko po sliko Mateju v Ljubljano pošiljali po elektronski pošti. Potem moj notesnik spet shodi, Vinko se preseli v svoj hotel in ob enih zjutraj (kar pomeni, da smo bili na nogah kakih 20 ur) pregledamo še zadnje strani. Tudi če je na njih kak kiks, ga zdajle ne bomo opazili . . Zato nas niti ne opozarjajte nanje ;)