Katja o tem, zakaj kljub stanovanju blizu centra Ljubljane brez avtomobila ne gre

Novinarka revije in spletne strani Plugin o (neuspelemu) poizkusu življenja brez avtomobila in souporabe s prijateljico.

"Pa saj avtomobila sploh ne potrebujem!"

Ste kdaj pomislili, kakšno bi bilo življenje brez avtomobila? Glede na to, da ima slovenska družina v povprečju kar dva, si najbrž si kaj takšnega niti ne predstavljate. Da je le mir v hiši. Situacija me je pripeljala do tega, da sem mamica dveh malih otrok ostala brez avtomobila in ker avto predstavlja kar velik strošek in živim v Ljubljani, kjer z javnim prevozom prideš do skoraj vsake mišje luknje, sem si rekla »pa saj avtomobila sploh ne potrebujem.« In to ravno v letošnji zimi, ko se po ulici v izjemno nizkih temperaturah ni dalo hoditi z nasmeškom.

Avtobus in taksi

Avtobusno postajo imam nekaj metrov od doma in to z direktno povezavo do vrtca in tudi službe – brez prestopanja. Idealno, kaj češ lepšega! A hitro sem ugotovila, da se je nekaj metrov z dvema otrokoma spremenilo v kilometre. Zaviti do nosu in čez smo vsako jutro bili bitko z mrazom in tako sem že po enem tednu pristala v taksiju, ki nas je ogret čakal pred hišo, odložil pred vrtcem, počakal in me odpeljal v službo. Na tak luksuz bi se človek z lahkoto navadil, a ko sem izračunala, da me to mesečno stane okoli 200 evrov, sem začela iskati drugo rešitev.

Souporaba avtomobila in raziskovanje Slovenije brez vinjete

Kot naročeno mi prijateljica, zvesta kolesarka ne glede na vremenske razmere, ponudi, da si lahko deliva njen avtomobil, ker ga v večini primerov sploh ne potrebuje in stoji parkiran pred blokom. Uporablja ga le za po mestu in nima vinjete, a nič zato. Se bom pač izogibala obvoznici. Zadeva je nekaj časa kar učinkovala, a hitro se je zgodilo, da sva avto kot zanalašč vedno potrebovali ob istem času. Ne živiva ravno blizu ena druge, tako da je bilo potrebno kar precej organizacije.

Tako je videti dan v vrtcu na Danskem: starši iz drugih držav ne morejo verjeti

Sicer hvaležni za vsak prevožen kilometer mi je to usklajevanje postalo malo naporno. In da ne omenjam vožnje brez vinjete, to je šele zabavno. Seveda smo se ob vikendih odpeljali na kakšen izlet, raziskovat Slovenijo po starih cestah. Pobirali smo štoparje, odkrivali nove kraje, čudovito! Če se ti ne mudi. A ko traja vožnja iz Ljubljane do Metlike štiri ure, ker vmes seveda zgrešiš pravo cesto in se nenadoma znajdeš na gozdnih poteh, pride trenutek, ko si zaželiš nalepke na vetrobranskem steklu. A če že kupim vinjeto in plačujem bencin, je to že skoraj tako, kot da imam svoj avtomobil. Aha, smo že bližje, kaj pa če ...

Kaj pa električni? To bi šlo!

Začela sem se poigravati z mislijo, da kupim avto. Kot spletna urednica Plugin magazina se navdušujem nad električnimi vozili in glede na to, da je nakup pri nas subvencioniran, bi morda šlo skozi. Dajmo mi to malo preizkusiti! V štirinajstih dneh sem tako vozila kar nekaj električnih avtomobilov, od Renaulta Zoe do BMW-ja i3, le Tesla žal ni prišla do mene. Hudo, otroka sta bili navdušena še bolj kot jaz. Vsak drug dan sem po njiju prišla z novim avtomobilom, a se je vedno končalo z razočaranjem, ker ga nismo obdržali.

Vse je bilo super, dokler smo vozili samo po mestu, kjer najdeš električno polnilnico skoraj na vsakem vogalu, a moja delo in radovednost me vodita po vsej Sloveniji in še izven meja, po najbolj zakotnih vaseh, kjer o polnilnicah ni ne duha ne sluha. Kaj zdaj? Edina opcija, da pridem na cilj je, da polnim na hitrih polnilnicah ob avtocesti. Avtomobili, ki sem jih vozila, so imeli v povprečju domet nekje 120 kilometrov, a ta domet je predviden ob vožnji s hitrostjo nekje 80-90 km/h in ne 130 km/h po avtocesti, kjer se baterija absolutno hitreje izprazni. Ugotoviš, da z enim polnjenjem ne prideš niti do Maribora, kaj šele do Jakobskega Dola, kjer si dogovorjen za kolesarjenje med vinogradi z električnim kolesom.

In življenje se vrti le še okrog polnilnic

V tistih nekaj dneh potepanja po Sloveniji se mi je zazdelo, da se moje življenje vrti samo okoli postajališč. Kdaj bom polnila in kje, da ne omenjam, da sem na vsakem polnjenju, ki traja okoli dvajset minut do ene ure, seveda zavila v trgovino po kavo, čokoladice, smokije, pač nekaj, da hitreje mine čas. Priznam, tiste dni nisem najbolj zdravo jedla. In bolje zate, da ni zastojev na cesti, ker če obstaneš v koloni, si ga pa nasrkal, kljub temu, da ti aplikacija kaže, da je polnilnica že čez nekaj kilometrov. Ta podatek ti nič ne koristi, ko na zaslonu rdeče utripa napis 'low battery' (prazna baterija). Če obstaneš brez bencina, ti lahko pripeljejo vsaj kantico in je stvar rešena, pri elektriki pa se zadeva zaplete. Se spomnite zgodbe o tem, kako sem težavo s prazno baterijo rešila s pivom? :)

Nič ne bo z električnim avtomobilom, vsaj še nekaj časa ne, dokler pri nas ne bo prijaznejše infrastrukture in avtomobilov z daljšim dometom. Ja no, saj so, ampak ne za moj žep.

In tako sem, kot mnogo drugih, odprla avtomobilske oglasnike in začela iskati dobro ohranjen rabljen družinski avtomobil. Ženska, ki kupuje rabljen avtomobil? Ah, to je pa že druga zgodba.

Katja Štingl