Zgodba (ali legenda) pravi, da si je državno cesto 7C, sloviti Transfagarasan, v šestdesetih letih romunski diktator Nicolae Ceausescu zamislil, ko si je prvič ogledal novi jez hidroelektrarne Vidraru. Verjetno si ni predstavljal, da bo čez desetletja ta cesta postala cij ljubiteljev užitkov na cesti. Nanjo smo se podali z Mazdo MX-5 RF in ja, uživali smo.
Menda so bili Ceausescuju kraji neznansko všeč. In ko je dobil še idejo, da potrebuje cesto, ki bo povezovala sever in jug države, da bi lahko ob ruski agresiji (po vzoru tiste iz leta 1968 na Češkoslovaško) po njej hitro premikal vojaške enote, jo je ukazal zgraditi. Morda legenda drži, a morda je resnica tudi drugačna.
Prav nič težko si ni zamisliti, da je idejo Ceausescu 'prodal' kak general, ki si je zamislil zasebno dirkališče v gorah Paltin. Le težko bi si namreč drugače razložili vse možne oblike ovinkov, ki jih cesta premore. Hitri, serpentine, daljše in krajše ravnine, tudi skozi tunel (kot v Monaku) gredo ovinki in naravnih amfiteatrov, ki so kot naročeni za opazovanje avtomobilov na delu, ne manjka.
Dvaindevetdeset kilometrov ima cesta od ene do druge skrajne točke, a najbolj zanimivih je okoli 60 kilometrov med jezom Vidraru, prek enega najvišjih prelazov pri jezeru Balea in spust približno 15 kilometrov na severno stran. Asfalt je sicer vegast, a brez udarnih jam in z dobrim oprijemom, cesta pa večinoma precej strma. Če imate dovolj zanimiv avtomobil (kar pomeni vsaj rahlo športen, se izled po njej hitro spremni v športni dan.
Tokrat smo se na Transfagarasan podali z Mazdo MX-5 RF, torej različico z zložjivo trdo streho. OK, ni med najbolj zmogljvimi, je pa izjemno lahka (kar pomeni da se lažje vzpenja in da pri spusti zavore veliko manj trpijo), kirurško natačna in zaradi pogona zadaj tudi primerno zabavna. Tako vozniku pravzaprav nudi tri vrste užitha: tisti, ki radi vozijo hitro, a čisto in natančno, bodo cenili njen izjemno natančen in poveden volan, tisti, ki radi malce opletajo, zadnji pogon in ne prezmogljive gume, vsi pa da dejstvo, da se da oboje početi braz strehe nad glavo.
Vrnimo se k Transfagarasanu: na cesti je kar 27 mostov in mostičev ter najdaljši, 887 metrov dolgi in neosvetljeni cestni predor v Romuniji, razgledov, primernih za povzročanje sladkorne bolezni (za tiste, ki se jim gore in ceste zdijo lepe, seveda), pa je nepreštevno. Cesto so gradili od leta 1970 pa do leta '74, med gradnjo pa je uradno umrlo okoli 40, neuradno pa precej več kot sto vojakov, ki so jo gradili.
Večina lepih cest, ki jih najdete v zahodni Evropi (ali ZDA), je sicer res lepših, a kaj, ko so na njih hitrostne omejitve takšne, da je popolnoma vseeno, ali bi po njih hodili peš. Transfagarasan je drugačen: na njem ne boste našli nobene omejitve (razen na vrhu, skozi predor pri jezeru Balea), in ker imajo zunaj naselij enako hitrostno omejitev kot pri nas, boste tudi ob hitri vožnji le redko (sploh na približno 20 kilometrih najzanimivejšega dela ceste na obeh straneh prelaza) storili prekršek. Pa tudi če bi ga: policistov z radarji ni, počasnejši se radi umaknejo in občasno škripanje in drsenje skozi ovinek so turisti ob cesti sprejeli z navdušenjem, in ne kot nekaj motečega.
Na vrhu Transfagarasana, ob prelazu, je ledeniško jezero Balea in ob njem nekaj parkirišč pa kup stojnic, okoli katerih je že skoraj orientalski vrvež, gostilna ali tri in zgornja postaja gondole, ki tja vozi s severne strani gore. Turistov je veliko, a cene niso prav nič pretirane.
Transfagarasan ni odprt vse leto, ledenik, sneg in mraz naredijo svoje in približno od oktobra ali novembra pa vse do junija je cesta zaradi snega in skal, ki se valijo na cesto, zaprta.
Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del